TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijanih II., III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Iz izvršilnega naslova, izvršljive sodne poravnave, ne izhaja alternativna obveznost dolžnika v smislu 384. člena OZ, temveč gre za fakultativno obveznost po 390. členu OZ. V sodni poravnavi se je dolžnik zavezal, da bo upnici plačal 45.000 EUR najkasneje do 31. 12. 2011, oziroma, da ji bo v istem roku namesto denarja kupil primerno stanovanje v A., s katerim bo upnica soglašala. Res torej iz besedila izvršilnega naslova izhaja, da bo dolžnik upnici najkasneje do 31. 12. 2011 plačal znesek 45.000 EUR oziroma ji kupil primerno stanovanje v A. Vendar dolžnik spregleda, da je v isti povedi, v kateri je opredeljena dolžnikova obveznost do upnice, tudi beseda »namesto«, ki pa je za opredelitev pravne narave obveznosti v tej zadevi ključna. Ne gre za položaj, ko bi bili dolgovani dve obveznosti. Pač pa se je dolžnik upnici zavezal le, da ji bo plačal znesek 45.000 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da lahko upnici namesto plačila denarnega zneska kupi primerno stanovanje v A. Kot je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, gre tako za fakultativno obveznost v smislu 390. člena OZ, ko lahko upnik od dolžnika zahteva le predmet obveznosti, ne pa tudi predmet, s katerim lahko dolžnik, če želi, prav tako izpolni svojo obveznost. Ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa se bo svoje obveznosti oprostil s tem, da bo izročil kakšen drug določen predmet, se lahko dolžnik odloči, vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.

Ker gre za fakultativno obveznost, je torej le stvar dolžnika oziroma njegove izbire, ali bo izpolnil dolgovano obveznost, ali pa bo namesto tega izročil drugo določeno stvar, pri čemer lahko tako izbiro opravi vse dokler upnik v prisilni izvršbi ne dobi popolnoma ali delno predmet obveznosti.

Odločilno je, da je bilo dogovorjeno, da je dolžnik dolžan upnici plačati znesek 45.000 EUR, oziroma, da ji lahko dolžnik v istem roku namesto plačila zneska kupi primerno stanovanje v A. Iz besede »namesto« izhaja, da je nakup stanovanja le dolžnikova možnost, ne pa obveznost. Prav tako višje sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da v konkretnem primeru ne gre za fakultativno obveznost, saj da je pri slednji v sklenitveni pogodbeni fazi določen le en predmet obveznosti, kak drug predmet obveznosti pa lahko dolžnik ponudi šele v izpolnitveni fazi. Navedeno namreč iz dikcije 390. člena OZ ne izhaja, temveč ravno nasprotno. V 390. členu OZ je določeno, da lahko dolžnik, čigar obveznost ima en predmet, ki pa mu je dopuščeno, da se oprosti svoje obveznosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, izkoristi to možnost vse dotlej, dokler ne dobi upnik v prisilni izvršbi popolnoma ali delno predmet obveznosti. Tudi po 28. členu ZIZ lahko dolžnik, ki je po izvršilnem naslovu dolžan izpolniti neko obveznost s pravico, da je njene izpolnitve prost, če izpolni drugo obveznost, določeno v izvršilnem naslovu, drugo obveznost izpolni vse dotlej, dokler upnik ni vsaj deloma prejel izpolnitve obveznosti. Zakona torej govorita o tem, da se lahko dolžnik svoje obveznosti oprosti s tem, da izroči kakšen drug določen predmet, oziroma drugo obveznost, ki je določena v izvršilnem naslovu. Tudi fakultativna izpolnitev mora biti torej (vnaprej) določena oziroma dogovorjena, torej v sklenitveni fazi pogodbe.

Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo ugovornemu argumentu, da je bilo z razširitvijo izvršbe še na ostale dolžnikove nepremičnine kršeno načelo sorazmernosti med višino terjatve in vrednostjo nepremičnin. Sam dolžnik je namreč v ugovoru navedel, da je vrednost celotne nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, na katero je bila dovoljena izvršba s sklepom o izvršbi v tej zadevi in na kateri ima dolžnik delež do ¾, 61.000 EUR, vrednost samo glavnice v tej zadevi pa je 45.000 EUR. Poleg tega upnica terja še stroške izvršilnega postopka z zamudnimi obrestmi.

Okoliščina, ali bi upnica svoj delež do ¼ na nepremičnini parc. št. 1 k. o. X res prodala ali ne, za presojo ugovora nesorazmernosti niti ni pomembno. Tudi če bi upnica to morebiti res storila, se s tem dolžnikov dolg do upnice ne bi zmanjšal od zneska 45.000 EUR na znesek 29.706 EUR. Kupnina iz naslova prodaje solastnega deleža upnice bi namreč predstavljala odmeno upnici za odsvojitev njenega premoženja in se zato dolg dolžnika do nje ne bi v ničemer zmanjšal.