TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Namestitev v Azilni dom ni mogoča. Pri tem ni mogoče mimo razloga za pridržanje – to je tožnikove begosumnosti. Izvedbo postopka za predajo v takšnem primeru omogoča zgolj pridržanje, ki je učinkovito in ki preprečuje, da bi prišlo do pobega. Kot možna in s tem relevantna ostane zato le izpodbijana nastanitev tožnika v Centru za tujce. Pri tem gre sicer za strožji ukrep, ki pa ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu. To pa pomeni, da dolžnost zagotavljanja posebnih ustanov oziroma prostorov za pridržanje po Direktivi ni absolutna.

Izpodbijani sklep posega v tožnikovo pravico do svobode gibanja oziroma v njegovo osebno svobodo in da gre za poseg, ki že po svoji naravi povzroči za prizadeto osebo težko popravljive posledice. Vendar pa o zakonitosti takšnega ukrepa odloča sodišče že na podlagi vložene tožbe in je zato od te odločitve odvisno, ali se bo ukrep prenehal izvajati in ne šele v primeru, če bo izdana začasna odredba. Zato je v zadevi, kakršna je obravnavana, mogoče doseči zadržanje izvrševanja izpodbijanega sklepa le v primeru posebnih okoliščin in s tem težko popravljivih posledic, ki presegajo tiste, ki izhajajo iz same narave izrečenega ukrepa in ki bi morale biti navedene ter posebej in nedvoumno izkazane že v zahtevi za izdajo začasne odredbe.