TFL Vsebine / Pravni članki

Na podlagi pobude o presoji ustavnosti drugega odstavka 249. člena Zakona o kazenskem postopku, je ustavno sodišče leta 1998 izdalo odločbo, s katero je močno poseglo v delovanje takratnega Centra za kriminalističnotehnične preiskave, predhodnika današnjega Nacionalnega forenzičnega laboratorija. Ustavno sodišče je ugotovilo, da omenjena določba ni v neskladju v Ustavo Republike Slovenije, da pa izvedenstva v kazenskem postopku sodišča ne morejo zaupati Centru za kriminalističnotehnične preiskave, saj je ta del organa pregona in kot takšen pristranski. Že Zakon o kazenskem postopku sam namreč določa, da je to razlog za izločitev izvedenca. V tem kontekstu bi pristranskost pomenila, da laboratorij prilagaja svoje rezultate tako, da ustrezajo organu pregona oz. navedbam v ovadbi. Nekaj let kasneje je sledila sprememba v organizacijskem položaju laboratorija, z Zakonom o organiziranosti in delu v policiji pa so bili normativno urejeni tudi njegov status, avtonomnost in neodvisnost delovanja. Morda najpomembnejša sprememba pa je bila pridobitev akreditacije po standardu SIST EN IEC/ISO 17025:2005. Izpolnjevanje zahtev standarda je pogoj za pridobitev akreditacije, ta pa izkazuje zaupanje, da je laboratorij kompetenten za opravljanje svoje dejavnosti. Izpolnjevanje zahtev standarda med drugim zajema tudi aktivnosti s katerimi preprečimo tiste napake, ki bi lahko vplivale na rezultat preiskave. Prizadevanje za pravilen rezultat, ki je osrednjega pomena za vsakega forenzičnega strokovnjaka, pa je hkrati tudi prizadevanje za nepristranost, saj je pravilen rezultat hkrati tudi nepristranski rezultat. Tako je akreditacija laboratorija morda najboljše orodje za dokazovanje njegove nepristranosti in za zanikanje očitkov, podanih v prej omenjeni odločbi ustavnega sodišča.