TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 98/99 z dne 5. 10. 1999 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 604/97 z dne 14. 1. 1999 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 3012/94 z dne 17. 1. 1997 se zavrne.

Iz zakona jasno in nedvomno izhaja, da mora biti delavec aktiven pri varovanju svojih pravic, tako glede upoštevanja rokov kot glede izčrpanja predpisanega predsodnega varstva. To velja tako v primeru, ko gre za ugovor zoper pisne sklepe delodajalca, kot v primeru posegov v pravice z dejanji (ravnanji). Tudi določbe 105. člena Zakona o delovnih razmerjih ni mogoče razlagati tako, da ima delavec povsem neomejen rok oziroma neomejeno možnost izbire, ali bo in kdaj bo uveljavljal svoje pravice. Jasnost in gotovost v medsebojnih pravnih razmerjih (tudi delovnih razmerjih) je v interesu obeh strank takega razmerja in tudi v interesu zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva. Pritožnica skoraj dve leti ni reagirala na (nezakonito) ravnanje delodajalca. Glede na jasno določbo drugega odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja v zvezi z drugim odstavkom 80. člena istega zakona to pomeni, da sodnega varstva zoper to kršitev svojih pravic ne more več zahtevati. Ne zaradi izpodbijanega stališča Vrhovnega sodišča, temveč iz razlogov, ki so izključno na njeni strani. V tem delu se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na 105. člen Zakona o delovnih razmerjih, saj bi ta določba prišla v poštev šele, če delodajalec na njeno zahtevo zoper izvršitev nedokončnega sklepa ne bi odločil. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne daje pravice do točno določene oblike sodnega varstva. Pritožnici (bi) je bilo sodno varstvo zoper nezakonito prenehanje delovnega razmerja, seveda ob pravočasni postavitvi ustreznega zahtevka in izpolnitvi drugih procesnih predpostavk, zagotovljeno tudi skladno z izpodbijanim stališčem. Več od tega pa 23. člen Ustave ne zagotavlja.