TFL Vsebine / TFLGlasnik

Julija 2023 je Državni zbor RS sprejel v obravnavo Predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PZPPKŽ). Odvzem življenja predstavlja najhujši možen poseg, ker praviloma vodi do uničenja ustavno varovane dobrine. [1] Postopek po PZPPKŽ bi bilo mogoče z vidika kavtel, vsaj v grobem, primerjati s postopkom pridržanja osebe proti volji po Zakonu o duševnem zdravju (ZDZdr), [2] saj gre v obeh primerih za poseg v temeljni človekovi pravici, pri katerem je treba pretehtati sorazmernost posega glede na varovano dobrino. [3]

Pregled PZPPKŽ zbudi tudi vsebinske pomisleke. Zastavi se vprašanje veljavnosti prava kot sistema, če izhajamo iz predpostavke, da o njem govorimo šele, če je kot celota povprečno učinkovit. [4] Zdravstveni in socialni sistem v Republiki Sloveniji sta se znašla pred velikimi izzivi, ki državljanom onemogočajo optimalno oskrbo. To pa predstavlja pomemben vidik ustavnosti predlaganega zakona. O socialni državi namreč ne moremo govoriti, če so pravice zgolj pravno urejene,[5], ni pa izvedbenih mehanizmov, ki bi zagotavljali tudi njihovo realizacijo. Odsotnost vzdržnega sistema sili v razmislek o kršenju temeljnih človekovih pravic najbolj ranljivih oseb, ki se v zadnjem življenjskem obdobju znajdejo brez potrebne podpore in se jim »smrt iz usmiljenja« zgolj prikaže kot eno od možnih rešitev.

Nadalje se zastavlja vprašanje nezdružljivosti določenih funkcij in dolžnosti, ki jih ZPPKŽ določa izvajalcem. Tokrat ne gre toliko za vprašanje, ali se strinjamo z evtanazijo ali ne, temveč za vprašanje vzpostavitve minimalnih procesnih standardov za preprečevanje tveganj, ki so nujni za spoštovanje temeljnih človekovih pravic. Lahko bi rekli, da gre za neke vrste predpravna razmerja, [6] ki jih je še treba regulirati. Vprašanje pa je, koliko smo v današnjem času sposobni priznati, da »državna organizacija ni neomejena, da so poleg pravic, od nje podeljenih, še druge pravice, ki jih sme ta organizacija podrobneje opredeljevati, ki pa morajo ostati v svojem bistvu vedno nedotaknjene.«[7]Ko se torej postavljajo temelji za poseganje v pravice, ki smo jih do sedaj uvrščali med nedotakljive, morajo biti pravila, ki urejajo ta postopek, jasna, nedvoumna, transparentna, ne smejo dopuščati arbitrarnosti in morajo doseči širši družbeni konsenz. Definicije pojmov morajo biti objektivne, saj v nasprotnem primeru niso preverljive, kar pa načenja pravno varnost.

Pravo je dinamičen proces, ki terja vzpostavljanje ravnovesja v obliki dejanskih varnostnih mehanizmov in ne zgolj formalističnih predpostavk. Dokler udeleženci zgolj podpišejo izjave, da so seznanjeni z možnimi oblikami pomoči doma in v tujini, čeprav si jih ne morejo »privoščiti« ali jim celo niso dostopne, ne moremo govoriti o vzpostavljenih varnostnih mehanizmih, ki naj bi preprečevali zlorabe.