TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 261/2004 z dne 13. 1. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 134/2004 z dne 4. 5. 2004 in sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III K 467/2000 z dne 12. 11. 2003 se ne sprejme.

Bistveni očitek ustavne pritožbe je, da je sodba sodišča prve stopnje arbitrarna oz. samovoljna, kar je očitek kršitve 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Za kršitev tega jamstva bi šlo, če bi bila izpodbijana sodba tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti kot za samovoljno oz. arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti tako, da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni sklepalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa sodbi prve stopnje ni mogoče očitati. Sodišče je v obrazložitvi pojasnilo svojo odločitev z navedbo, na katere dokaze jo je oprlo in kako dokaze ocenjuje, opredelilo pa se je tudi do zagovora obdolženca. Glede navedbe, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi potvorilo in v celoti spremenilo vsebino zagovora in izpovedbe priče, pa Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik te kršitve ni izčrpal po vsebini in je zato ni moglo preizkusiti. Pritožnik s trditvijo, da je sodba sodišča prve stopnje posledica "osebnega nesoglašanja" sodnika s pritožnikom kot študentom teologije, zatrjuje kršitev pravice iz 14. člena Ustave (enako varstvo pravic). Navedena trditev pomeni smiselno tudi uveljavljanje kršitve pravice do nepristranskega sodnika iz 23. člena Ustave. Kršitve te pravice Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti, ker pritožnik ni izčrpal možnosti za uveljavljanje pravice do nepristranskega sodišča. Ustavne pritožbe tudi ni bilo mogoče preizkusiti z vidika zatrjevane kršitve pravice iz 14. člena Ustave, saj le zaradi izreka obsodilne sodbe, s katero pritožnik ne soglaša, ni mogoče sklepati na "osebno nesoglašanje" sodnika in tako utemeljevati zatrjevane kršitve. Po prvem odstavku 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) ne sme biti nihče kaznovan za kaznivo dejanje, za katerega zakon ni določil, da je kaznivo, in zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Načelo zakonitosti po tej določbi med drugim pomeni, da mora opis očitanega kaznivega dejanja vsebovati vse zakonske znake kaznivega dejanja, ki jih določa zakon. Zato pritožnik s trditvijo, da ni storil kaznivega dejanja, za katero sodišče s sodbo ugotavlja njegov obstoj, ne more utemeljiti zatrjevane kršitve. Te kršitve tudi ne more utemeljiti s trditvijo, da zoper pričo kot sostorilca po opisu kaznivega dejanja ni bil ugotovljen obstoj kaznivega dejanja in uveden kazenski postopek. Uporaba določbe o sostorilstvu iz 25. člena KZ je vezana na ugotovitev dejanskega stanja glede udeležbe več oseb pri storitvi kaznivega dejanja in pravno oceno ugotovljene udeležbe. Kršitev pravic iz 27. člena Ustave (domneva nedolžnosti), 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti) in 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic) zgolj z izrekom kazenske obsodilne sodbe, s katero se pritožnik ne strinja, ni mogoče utemeljiti. Pritožnik kršitve pravice iz 21. člena Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva) sploh ni utemeljil, zato je ni bilo mogoče preizkusiti. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.