TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Postopek, ki je bil prekinjen, se nadaljuje.

II. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodi, tako spremenjena sodba sodišča prve stopnje pa se v celoti glasi:

"Tožena stranka mora v 8 dneh tožeči stranki:

- za februar 2014 plačati 304,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2014 do plačila,

- za marec 2014 plačati 216,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 4. 2014 do plačila,

- za april 2014 plačati 182,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 5. 2014 do plačila,

- za maj 2014 plačati 162,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 6. 2014 do plačila,

- za junij 2014 plačati 391,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 4. 7. 2014,

- za avgust 2014 plačati 100,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 9. 2014 do plačila,

- za september 2014 plačati 74,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 3. 10. 2014 do plačila,

- za oktober 2014 plačati 439,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 11. 2014 do plačila,

- za december 2014 plačati 223,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 1. 2015 do plačila,

- za februar 2015 plačati 337,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 3. 2015 do plačila,

- za marec 2015 plačati 108,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 2. 4. 2015 do plačila,

- za april 2015 plačati 337,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 5. 2015 do plačila,

- za maj 2015 plačati 270,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 6. 2015 do plačila,

- za julij 2015 plačati 547,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 5. 8. 2015 do plačila.

Višji zahtevek tožeče stranke za plačilo skupaj 195,87 EUR plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za obračun davkov in prispevkov se zavrne.

Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 894,93 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka."

III. Sicer se revizija zavrne.

IV. Tožena stranka mora v 8 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene in revizijske stroške v skupnem znesku 1.494,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Dejavnost straže ni potekala v okviru začetnega usposabljanja, operativnega urjenja, vojaških operacij, posebnega sistema rotacij, izrednih dogodkov ipd., temveč je spadala v "običajno službo" v mirnem času, brez posebnosti, torej ni spadala med posebne (zgoraj navedene) dejavnosti oboroženih sil. To pomeni, da je straža, kot jo je opravljal tožnik, spadala v „običajno službo“ in se Direktiva 2003/88/ES uporablja tudi za ta primer.

Ob uporabi Direktive 2003/88/ES se šteje v delovni čas tudi čas pripravljenosti v okviru straže, v katerem tožnik sicer ni dejansko delal, je pa moral biti v stalni pripravljenosti na določenem kraju in je bil takrat na razpolago delodajalcu, brez možnosti odhoda domov ali kam drugam.

To nadalje pomeni, da v okoliščinah konkretnega primera ureditev 97.č člena ZObr (ki vojaškim osebam, ki opravljajo stražarsko službo, za ure, v katerih ne opravljajo dejanskega dela, določa, da se ne štejejo v delovni čas, ampak kot pripravljenost za delo na delovnem mestu), 97.e člena ZObr (po kateri se pripravljenost na delo ne všteva v število ur tedenskega oz. mesečne delovne obveznosti) in 46. člen KPJS (po katerem se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas) niso v skladu z Direktivo 2003/88/ES. V tem primeru (torej sporu med tožnikom - javnim uslužbencem in Republiko Slovenijo) pa ima navedena direktiva vertikalni neposredni učinek. Zato se je na člen direktive in v zvezi z njim na razlago SEU mogoče sklicevati tudi proti državnemu organu, ki je delodajalec. Velja tudi obratno, in sicer da v takem primeru ni mogoče uporabiti nacionalne zakonodaje, ki je v nasprotju z direktivo.

V ugotovljenih okoliščinah ni mogoče upoštevati določb naše zakonodaje in kolektivne pogodbe, ki izrecno izključujejo vključitev pripravljenosti vojakov v času straže v delovni čas in ki obenem prav za obdobje, ki se ne šteje v delovni čas, predvidevajo plačilo 20% urne postavke osnovne plače. Ob sprejetem zaključku tožnikove pripravljenosti izven delovnega časa po določitvi v naših predpisih ni več mogoče obravnavati tako, temveč kot pripravljenost, ki se šteje v delovni čas. Prav za takšen primer ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, saj urejata le plačilo pripravljenosti izven delovnega časa.

Zato je v nastali posebni situaciji mogoče upoštevati le splošna pravila o plačilu, ki delavcu (javnemu uslužbencu) pripada za delovni čas. To pomeni, da tožniku pripada plačilo, kot izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času, torej 100 % plačilo osnovne plače oziroma razlika med 100 % in 20 % zneskom osnovne plače tudi za ure v času pripravljenosti, ki se štejejo v delovni čas.