TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi prve in druge toženke se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Prva in druga toženka nosita sami svoje pritožbene stroške.

Držijo pritožbeni očitki, da viličar sam po sebi ni nevarna stvar ter da razklad tovora z viličarjem sam po sebi ni nevarna dejavnost. Takšna postane šele, če se ob tem ne spoštujejo pogoji in ukrepi za varno delo. Za nevarno dejavnost namreč gre le v tistih primerih, kjer navkljub ustrezni pazljivosti izhaja nadpovprečno tveganje za varnost in premoženje ljudi. Razklad tovora tako v tem primeru ni predstavljal nevarne dejavnosti sam po sebi, nevaren je postal šele zaradi nepravilnosti pri ravnanju prve in druge toženke. Ker sta tako prva kot druga toženka s svojim nepravilnim ravnanjem oziroma neskrbnim ravnanjem zakrivili nevarnost, se ne moreta razbremeniti odgovornosti za škodo zaradi nepredvidljivega in instiktivnega ravnanja delavca, ki je poskušal odvrniti grozečo škodo zaradi prevrnitve stroja.

Držijo očitki prve toženke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi zaključka, da je poškodovani delavec ravnal instinktivno, odločilo, da je soprispevek delavca 10-odstotni. Instinktivno ravnanje namreč izključuje protipravnost ravnanja delavca in s tem tudi njegov soprispevek. V takšni situaciji zato oškodovanemu delavcu prve toženke ni mogoče očitati sokrivde in ga obremeniti z deljeno odgovornostjo za nastalo škodo na podlagi 171. člena OZ zaradi premajhne skrbnosti za svojo varnost in svoje zdravje. Zato bi sodišče prve stopnje moralo odločiti, da sta prva toženka in druga toženka za nastalo škodo nerazdelno odgovorni v celoti. Ker pa sta se proti sodbi sodišča prve stopnje pritožili le prva in druga toženka, pritožbeno sodišče v skladu z določilom 359. člena ZPP odločitve ne sme spremeniti v njuno škodo.