TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Smisel formalne zahteve iz drugega odstavka 373. člena ZPP je varstvo procesnih pravic nasprotne stranke, ki so odraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave in iz nje izpeljanega načela kontradiktornosti postopka oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Ta pravica ne more biti dosledno uresničena, če je reviziji priložen le sklep o dopustitvi revizije, ne pa tudi predlog kot podlaga za izdajo tega sklepa. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je zakonska zahteva po predložitvi predloga za dopustitev revizije nesmiselna in pretirano formalistična ter da je načelu kontradiktornosti zadoščeno že s tem, ko ima nasprotna stranka možnost podati odgovor na revizijo, ki ji je priložen sklep o dopustitvi.

V upravnem sporu je treba o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (enako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti v pritožbenem postopku v upravnem sporu ni in zato tudi ni načelne dolžnosti sodišča k pozivanju na odpravo pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi taka dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.

Prav zaradi zoženega dostopa do revizijskega postopka na eni strani, ko dopuščene revizije niso vsakdanje in pogoste, je na drugi strani poudarjena zahteva po dodatni skrbnosti stranke oziroma njenega pooblaščenca pri pripravi popolne vloge, pri čemer ne gre spregledati, da priložitev obeh dokumentov iz prve faze revizijskega postopka zahteva le minimalno, osnovno pozornost, ki ji lahko zadosti že povprečen človek in ne samo oseba s pravniškim državnim izpitom oziroma odvetnik. S tem pa se povečuje tudi odgovornost udeležencev za ekonomično vodenje postopka, ki mora biti pri izrednih pravnih sredstvih ustrezno večja.

Za pritožničino pravico do sodnega varstva je pomembno, da ga je bila deležna po vsebini, saj je sodišče prve stopnje njeno tožbo meritorno obravnavalo in o njej odločilo s sodbo. S tem je dosegla tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe. Za uresničevanje pritožničine pravice do sodnega varstva v postopku izrednega pravnega sredstva pa je bistvena ugotovitev, da ne dolžnost revidenta, da priskrbi potrebno procesno gradivo za nasprotno stranko, ne takojšnja sankcija v primeru neizpolnitve te obveznosti, ne pomenita nerazumne formalne ovire pri dostopu do Vrhovnega sodišča. Na to presojo ob upoštevanju pomena res iudicata ne more vplivati manjše število postopkov pred Vrhovnim sodiščem in s tem povezano pritožbeno stališče, da je bil pred novelo ZPP-E lahko le obseg obremenitve revizijskega sodišča razumen razlog za takojšnje zavrženje pomanjkljive revizije.