TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi. Sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1053/2017-13 z dne 11. 6. 2019, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Finančne uprave Republike Slovenije, št. 0610-441/2014-41 z dne 7. 12. 2015, odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora na obeh stopnjah v višini 5.215,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZDDPO-2 odhodki za obresti od posojil tretjih oseb, za katera kvalificirani družbenik davčnega zavezanca (eksplicitno ali implicitno) jamči na način, ki posojilodajalcu zagotavlja poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, niso davčno priznani, če kadarkoli v davčnem obdobju obseg te garancije presega štirikratnik zneska deleža tega družbenika v kapitalu zavezanca (presežek posojil), ugotovljeno glede na znesek in obdobje trajanja presežka posojil v davčnem obdobju. Pri tem so relevantna tako jamstva, ki jih navaja revident in torej posojilodajalcu zagotavljajo neposredno poplačilo od ali iz sredstev kvalificiranega družbenika, poleg tega pa tudi vsa druga jamstva, ki pri posojilodajalcu ustvarjajo utemeljeno pričakovanje, da bo v primeru, če posojilojemalec ne bo izpolnil svojih pogodbenih obveznosti, njegovo terjatev poplačal posojilojemalčev kvalificirani družbenik.

Če pa davčni zavezanec dokaže, da bi posojilo v tem obsegu in pod dogovorjenimi pogoji lahko dobil tudi brez tega jamstva, torej da jamstvo ni relevantno, ker ni vplivalo na izboljšanje pogodbenih pogojev pri zadolževanju ali obseg zadolževanja ali zato, ker ekonomska moč dajalca jamstva niti ni takšna, da bi lahko zagotavljal realno kritje v primeru posojilojemalčeve neizpolnitve, so odhodki za obresti davčno priznani. Enako tudi, če davčni zavezanec dokaže, da bi mu to jamstvo za presežek posojil pod dogovorjenimi pogoji zagotovil tudi nepovezani garant. Če je kvalificirani družbenik glede na pogoje jamstva in strošek njegove izdaje očitno prevzel ekonomsko breme, ki ga neodvisni gospodarski udeleženec ne bi, obresti niso davčno priznan odhodek. Tudi uspeh tega dokazovanja pa ne izključuje presoje stroškov financiranja, izplačanih povezani osebi z vidika transfernih cen.

Določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, ki bi jo bilo glede na dejansko stanje obravnavane zadeve dolžno uporabiti za razsojo in po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika (tudi če za to navede upravičene razloge), prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Kljub temu pa Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi ni prekinilo postopka odločanja o reviziji in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sprožilo postopka za oceno ustavnosti te določbe, saj je reviziji iz drugih razlogov ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.