TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 300,00 evrov sodne takse.

Iz zakonske dikcije prvega odstavka 196. člena KZ-1 ne izhaja, da gre za posebno kaznivo dejanje glede na možnega storilca, temveč ga lahko stori vsak, ki zavestno ne ravna po delovnopravnih predpisih. Pomembna je ugotovitev sodišča, da ima storilec kaznivega dejanja, ne glede na njegov status v gospodarski družbi, vodstveni položaj, in s tem upravičenje dejanskega vodenja poslov.

Nadomestilo plače, enako kot plača, predstavlja plačilo za delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo mora delodajalec skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR izplačati med drugim v primeru, ko delavec ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

Posamezna ravnanja v konkretnem primeru sicer izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, vendar gre pri njih samo za kvantitativno povečanje (znotraj) istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. V takih primerih se celotno storilčevo ravnanje opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru torej po drugem odstavku 196. člena KZ-1.

V postopku stranke sicer lahko oporekajo izvedenskemu mnenju, vendar pa nestrinjanje stranke z njim ne more predstavljati podlage za izločitev sodnega izvedenca, če zanjo niso podani razlogi iz 39. člena ZKP, ki jih mora stranka v postopku obrazloženo utemeljiti.