TFL Vsebine / TFLGlasnik

TFL Glasnik:
Ste doktorica prava in sodnica Oddelka za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Mariboru, prej pa poslanka v državnem zboru. Uspelo vam je, da je bil tudi z vašimi prizadevanji sprejet zakon o celostni obravnavi predšolskih otrok. Zakon je v parlamentu prejel soglasno podporo, ravnokar pa ste postali tudi predsednica društva Sonček ‒ Zveze društev za cerebralno paralizo.

Na kaj ste v vaši karieri najbolj ponosni?

Dr. Jasna Murgel:
Na sprejetje tega zakona. Pomembno mi je bilo, da sem dejansko pripravila podlago v sodelovanju z zvezo Sonček, saj so že 20 let imeli predlog kot osnutek tega zakona. Prej ni bilo ali energije ali možnosti, ne vem, zakaj se ni zgodilo.

Najbolj pa sem ponosna, da zakon dejansko živi. Kot sodnica sem sodelovala na letošnji konferenci o duševnem zdravju. Tam so izpostavili, da centri za zgodnjo obravnavo delujejo, da pa bo še nekaj časa trajalo, da bodo popolnoma postavljeni, ker primanjkuje kadra. Dejansko je bilo že kar nekaj otrok obravnavanih in se je izkazalo, kako je bilo potrebno sprejetje tega zakona. Res sem vesela in poznam tudi nekaj staršev, ki so bili obravnavani po tem zakonu.

Zame kot pravnico ta zakon ni samo črka na papirju, ampak kroji življenje in pomaga. Niso pa še sprejeti podzakonski akti, a nimamo mehanizma, da bi vlado prisilili, da naredi, kar bi morala. Lahko bi recimo sklicali sejo odbora za zdravje in bi naložili ministrstvom, da to naredijo. Ne predstavljam si, da bi morali začeti neko pravno akcijo z vlaganjem pravnih postopkov.

TFL Glasnik:
Tudi sami ste neločljivo povezani z otroki s posebnimi potrebami, saj ste leta 2002 postali mama dvojčkov s posebnimi potrebami. Kako to, da še ni podzakonskih aktov, vpliva na operativno izvedbo zakona? Kje so najbolj kritične točke?

Dr. Jasna Murgel:
Dogovor o sodelovanju med ministrstvi za zdravje, za socialo in za šolstvo. Treba je tudi do konca sprejeti vse protokole. Velika težava je, in to ni zadeva samo tega zakona, zagotavljanje strokovnjakov, ki bi sodelovali v teh ambulantah. Primanjkuje sodnih izvedencev klinične psihologije, saj jih je v Sloveniji zelo malo in jih manjka tudi v sodnem izvedenstvu pri družinskih zadevah. Manjka tudi defektologov, kar spet zadeva usklajeno akcijo več ministrstev.

TFL Glasnik:
Zakaj se krog s kadri ne sklene tudi na ministrstvu za šolstvo, da vemo, koga je treba izobraževati?

Dr. Jasna Murgel:
To je res fascinantno, saj je v zakonu jasno zapisana celostna obravnava treh ministrstev, kar je zdaj nekako največja težava. Zaradi zavedanja, da bo to težava, smo to posebej poudarili v zakonu. Tendenca je, da ima vsako ministrstvo svoje področje, medresorsko usklajevanje pa običajno ostaja črka na papirju in potem trpi izvrševanje zakonodaje.

TFL Glasnik:
Treba je poudariti, da ste že leta 2006 spisali Vodnik po pravicah otrok s posebnimi potrebami, lani pa ste objavili znanstveno monografijo Varstvo pravic oseb z invalidnostjo v mednarodnem in slovenskem pravu. Kaj ste ugotovili in kaj predlagate?

Dr. Jasna Murgel:
Najprej sem podala pregled določb mednarodne konvencije o pravicah invalidov. Njen naslov v izvirniku se glasi Convention on the Rights of Persons with Disabilites. To ni konvencija o 'Disabled persons' in je bila v zvezi s tem velika razprava ob sprejemanju te konvencije. Torej v izhodišču ne gre za invalidne osebe, torej ne osebe, s katerimi je nekaj narobe. Pri nas ni resne razprave o uporabi tega pojma, govorimo o invalidih. Celo med invalidskimi organizacijami ni strinjanja o tem. Uporabljati bi morali pojem osebe z invalidnostjo. Kar je bil tudi namen konvencije, to je to pojmovanje invalidnosti v družbi. Ne gre zgolj za pojem, temveč za to, kako dojemamo te osebe v družbi.

Potem sem razložila vsebino, zelo pomembno pa je, da sem obravnavala prakso Odbora za pravice oseb z invalidnostjo, ki obravnava pobude in zahteve posameznikov zaradi kršenja njihovih pravic. Ni jih zelo veliko, okoli 30, je pa to odbor strokovnjakov, ki obravnava te pobude kot neodvisno telo. Potem sem obravnavala Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ki sicer nima izrecnega člena, ki bi obravnaval pravice oseb z invalidnostjo, ampak je zelo veliko sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki zadeva osebe z invalidnostjo. Zelo zanimiva praksa. Preden sem začela to pisati, sem mislila, da veliko vem, a se je izkazalo, da se je treba še veliko naučiti. Tudi Sodišče EU je v zvezi z direktivami, ki zadevajo diskriminacijo predvsem pri delovnih razmerjih, imelo nekaj prakse na tem področju. Nekaj prakse je tudi na našem ustavnem sodišču in rednih sodiščih.

Skratka, povzela sem bistvene poudarke, to je priročnik za tiste, ki želijo izvedeti kaj več in pogledati vsebino teh norm. V bistvu je veliko tega, in če to obravnavaš v nekem postopku, ne le na sodišču, je zelo dobro, da poznaš to širino, ker čisto drugače gledaš osebe z invalidnostjo. Na svetu je kakšnih 15 odstotkov populacije z različnimi oblikami invalidnosti. Samo s cerebralno paralizo je 17 milijonov ljudi. Če k temu dodamo še vse sorojence in člane družine, ki so povezani, ugotovimo, da invalidnost zadeva zelo veliko ljudi.

Zato je zelo pomembno, kako družba gleda na to, kakšen je sploh koncept gledanja. Stara modela sta karitativni in medicinski, sodobnejši je potem socialni, da družba prilagodi cel družbeni sistem, najsodobnejši pa je koncept človekovih pravic, ki je nadgradnja: osebe z invalidnostjo imajo človekove pravice.

TFL Glasnik:
Hvala za tole pojasnilo. Navezala bi se z vprašanjem, kakšna je vaša ocena Slovenije na področju varstva pravic oseb z invalidnostjo?

Dr. Jasna Murgel:
Konvencija je ratificirana in se neposredno uporablja. Zelo veliko predpisov s področja varstva oseb z invalidnostjo je pred nami, dela pa se nekako po potrebi. Nimamo neke strategije za varstvo oseb z invalidnostjo od rojstva do smrti. Nimamo koncepta, kaj želimo narediti kot država: od rojstva otroka s posebnimi potrebami do smrti. Koncepta, ki bi se odražal v vseh segmentih družbenega življenja in urejanja te problematike.

Imamo vrsto zakonov na različnih področjih, predvsem na področju socialnega varstva: zakonodajo s področja zaposlovanja oseb z invalidnostjo, zakon o socialnem vključevanju, zakon o osebni asistenci, vendar se vidi, da ni celovitega koncepta o tem, kaj želimo narediti, sploh v luči mednarodne konvencije, zato nas čaka še zelo veliko dela.

V šolah imamo še vedno segregacijo. Imamo redno šolanje, a tudi še posebne šole. To pa ni v skladu z mednarodno konvencijo o pravicah invalidov. Dejansko manjka usklajene večdisciplinarne akcije, a tudi volje in znanja. Premoremo pa dovolj strokovnjakov za te potrebe, da bi pripravili dovolj strukturirane podlage za ministrstva.

TFL Glasnik:
Ne morem si kaj, da vas ne vprašam, zdaj ko začenjate petletni mandat s fantastičnimi izkušnjami in uspehi na tem področju, na katerem ste konkretno naredili že ogromno, kakšen cilj ste si zastavili?

Dr. Jasna Murgel:
Ravno to. Navsezadnje sem v parlamentu dojela, kako se dela zakonodaja, kaj so ključni dejavniki. Ko naštejem vse strokovnjake, ki jih imamo, je moj namen vse to povezati. Zveza Sonček ima strokovni svet, v katerem so strokovnjaki, vendar do zdaj ni bil zelo aktiven, in to nameravam aktivirati.

TFL Glasnik:
Prava ženska na pravem mestu. O vas bomo gotovo še slišali.

Dr. Jasna Murgel:
Še na nekaj sem ponosna. Imam kapital in pravo ni edini dejavnik, saj ljudje vedo, da mislim resno, da je to zame neko poslanstvo, želim spreminjati svet. Nimam drugega, in če ponudim sodelovanje, sem prepričana, da bo velika večina ljudi želela sodelovati.

TFL Glasnik:
Še zadnje vprašanje: kaj je vaše sporočilo Slovencem?

Dr. Jasna Murgel:
Sprejemanje različnosti nas lahko obogati. Če spoznamo nekaj, česar prej nismo poznali, in se potrudimo, lahko razširimo svoja obzorja in obogatimo sami sebe. Sprejemanje česa drugega je koristno za vse.