TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Člen 1060 Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01 in 32/04) se razveljavi, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1. 1. 2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Pobuda Iztoka Daria Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se zavrne. Postopek za preizkus pobude Franca Šilca za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih se ustavi.

Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZOR, kolikor pred uveljavitvijo OZ ni omejeval teka zamudnih obresti s prepovedjo ultra alterum tantum, zavrnilo kot očitno neutemeljeno. Pobudnik zgolj s pavšalnimi ocenami, ki se nanašajo na ekonomski položaj v Republiki Sloveniji po letu 1995, očitkov o kršitvi 2., 14., 33. in 67. člena Ustave ni izkazal, pobude pa tudi ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na drugačno ureditev, ki jo je uveljavil kasnejši zakon. ZOR se je (z izjemo nekaterih določb) z dnem uveljavitve OZ prenehal uporabljati (drugi odstavek 1061. člena OZ). Vendar se ZOR po 1060. členu OZ še naprej uporablja za obligacijska razmerja, nastala pred njegovo uveljavitvijo. Dolžniki, katerih obligacijska razmerja so nastala pred uveljavitvijo OZ, dolgujejo zamudne obresti, ne glede na to, ali obresti že dosegajo oziroma presegajo glavnico. Zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, ki nastanejo po 1. 1. 2002, pa prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Zakonodajalec je s tem dolžnike, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, postavil v neenak položaj v primerjavi z dolžniki, katerih terjatve izvirajo iz obligacijskih razmerij, nastalih po njegovi uveljavitvi. Čas nastanka obligacijskega razmerja pa po presoji Ustavnega sodišča ni razumen in stvaren razlog za razlikovanje med dolžniki, za katere pravilo ne ultra alterum tantum velja, in tistimi, za katere se glede na določbo 1060. člena OZ to pravilo ne uporablja. Ustavno sodišče je zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave prehodno določbo 1060. člena OZ razveljavilo, kolikor se na njegovi podlagi za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred uveljavitvijo OZ, ki tečejo po 1. 1. 2002 uporablja ZOR, ki ne določa uporabe pravila, da zamudne obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. V ustavno skladnost ureditve po OZ, po kateri načelo ne ultra alterum tantum velja tudi za zamudne obresti, se Ustavno sodišče ni spuščalo.