TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sprejeti dejanski zaključki sodišča prve stopnje o vzroku tožničinega padca in okoliščinah tega se zaenkrat zdijo sprejemljivi in prav tako tudi pravno razlogovanje sodišča prve stopnje o neustreznosti poškodovanega robnika na mestu tožničinega padca, kar ni zagotavljalo zadostne varnosti uporabnikom pohodnih javnih površin na obravnavanem območju. Stranski intervenient tudi po mnenju pritožbenega sodišča mora pri izvajanju svojih storitev in vzdrževanja javnih površin ravnati s polno skrbnostjo in zagotavljati polno varnost pešcev oziroma drugih uporabnikov teh površin, saj to opravlja v okviru svoje poklicne dejavnosti, kar mu prinaša tudi ekonomske koristi in ne bi bilo pravično v primeru nastanka škode ob uporabi takšne površine, rizik te prevaliti zgolj na uporabnika, v danem primeru tožnico. Tudi pri gibanju pešcev je treba vedno računati z možnimi nenadnimi premiki smeri iz kakršnega koli razloga, ne da bi bili dolžni računati na možno nevarnost pri takšnem manevru gibanja, vsaj ne brez posebnih opozoril, ki pa jih v danem primeru ni bilo.

Kljub temu je pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavilo iz drugega razloga, ki ga pritožbi toženke in stranskega intervenienta utemeljeno izpostavljata. Dejstvo je, da je stranski intervenient v svoji vlogi nazvani izjava o vstopu v pravdo in odgovor na tožbo z dne 22. 3. 2010 svoje navedbe osredotočil predvsem v prikaz, da je vzrok padca tožnice njena neprevidnost pri hoji oziroma dejstvo, da je stopila iz primerno širokega in vzdrževanega pločnika na kolesarsko stezo na mestu, kjer to ni predvideno, s čemer se je branil lastne odgovornosti za nastalo škodo zgolj glede na poškodovani in nekoliko dvignjen robnik. O tem ugovoru stranskega intervenienta pa sodišče prve stopnje res ni zavzelo stališča in v tej smeri ni ugotavljalo ter ocenjevalo dejstev ter sodba o tem sicer odločilnem vprašanju nima razlogov, kot ji to pritožbi toženke oziroma stranskega intervenienta pravilno očitata. Res je, da mora tudi oškodovanec že po neki splošni pričakovani skrbnosti vsakega človeka pri gibanju oziroma drugih dejavnostih v vsakdanjem življenju ravnati prav tako previdno, pri tem pa ni mogoče prezreti, kot to ti pritožbi poudarjata, da je tožnica sama potrdila, da ji je območje padca bilo dobro znano in da se je na tem območju pogosto s psom gibala v večernih urah, prav tako ji je v bistvu tudi moralo biti znano stanje osvetljenosti tega območja.