TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

V pogodbi, pripravljeni in predlagani s strani tožene stranke, pa je bilo za primer prenehanja najemnega razmerja dogovorjeno, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki "določen odstotek za amortizacijo, ki ustreza letni porabi objekta" (zadnji odstavek 5. člena pogodbe). Ta del pogodbe pa sta si pravdni stranki razlagali vsaka po svoje. Tožeča stranka je zatrjevala, da tak dogovor predstavlja obveznost tožene stranke, da ji povrne vrednost investicije, ki ob prenehanju najemnega razmerja še ni bila amortizirana. Tožena stranka je taki razlagi pogodbenega določila nasprotovala, vendar pa tekom postopka ni postavila jasne trditve o tem, kaj naj bi po njenem mnenju predstavljalo sporno pogodbeno določilo in koliko bi po njenem izračunu lahko znašala njena obveznost. Zatrjevala je le, da tožeči stranki ne dolguje ničesar. Med strankama sporno določilo 5. člena najemne pogodbe je zato moralo razložiti sodišče, pri tej razlagi pa se je utemeljeno in materialnopravno pravilno sklicevalo na določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o razlagi pogodb. Ob upoštevanju načel obligacijskega prava, ki so določena v ZOR, dejstva, da je bila pogodba predlagana in pripravljena s strani tožene stranke, in dejstva, da je bila med pravdnima strankama sklenjena odplačna pogodba (določbe 99., 100. in 101. člena ZOR), je tudi po presoji revizijskega sodišča sporno določilo 5. člena najemne pogodbe razložilo materialnopravno pravilno in sicer tako, da je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti denarno vrednost tistih investicij v zgradbo, ki v času prenehanja najemnega razmerja še niso bile amortizirane.