TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da se glasi:

»Toženi stranki sta dolžni na delu nepremičnine ID znak parcela 0000 1801/10, ki je obremenjen s služnostno pravico, prenehati s parkiranjem na način, ki preprečuje oz. pomembneje otežuje izvrševanje služnosti, odstraniti vse ovire, ki preprečujejo oz. motijo izvrševanje služnosti, ter se v bodoče vzdržati takšnih in podobnih ravnanj, ki bi kakorkoli ovirala ali onemogočala nemoteno izvrševanje služnosti.«

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu (I., III., IV. in V. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožečima strankama v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 420,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku prostovoljnega roka za plačilo do plačila.

Sodišče mora v vsakem posameznem primeru ugotavljati, ali se pri izvrševanju služnosti moderno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje sredstvo. Prav tako mora preveriti, ali uporaba modernih sredstev pomeni hujšo obremenitev za služnostnega zavezanca.

Tožnika se lahko po služnostni poti vozita samo za namene izvedbe košnje travnika, negovanja sadovnjaka ter pluženje snega na gospodujoči nepremičnini in v kolikor je vožnja po služnostni poti potrebna, da se moderna sredstva servisirajo oz. zamenjajo za potrebe kmetijske obdelave gospodujočega zemljišča.

Tožnika in njuni pravni predniki so več kot 100 let pred vložitvijo tožbe po sporni poti hodili peš in vozili z vprego, od leta 1979 dalje pa so vozili tudi s kmetijsko mehanizacijo, vse za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da je priposestvovalna doba začela teči že pred letom 1976 in je priposestvovanje nastopilo že pred uveljavitvijo SPZ. Glede na ugotovitev o hoji in vožnjah prednikov tožnikov za potrebe obdelave gospodujoče nepremičnine ter glede na zaključek, da uporaba moderne mehanizacije od leta 1979 predstavlja normalen razvoj voženj z vprežnimi vozili, je do priposestovanja pravzaprav prišlo že v času veljave ODZ, torej tudi pred uveljavitvijo ZTLR.

Samo dejstvo, da sta toženca začela uporabljati modernejša kmetijska sredstva, ne pomeni, da so se spremenile (zmanjšale) potrebe oziroma koristnost uporabe sporne poti za gospodujoče zemljišče, glede na zgoraj podano pa se tudi ni (bistveno) povečala obremenitev služečega zemljišča. Ker se s tehničnim napredkom niso bistveno spremenili interesi izvrševanja lastninske pravice na služeči in gospodujoči nepremičnini, ne gre za bistveno spremenjene okoliščine po prvem odstavku 222. člena SPZ.