TFL Vsebine / TFLGlasnik

Na geografskem območju radija 150 km zračne linije – če za središčno točko seveda vzamemo prestolnico Slovenije Ljubljano – ležijo avstrijska Štajerska in Gradec, avstrijska Koroška in Celovec, Furlanija in Videm, Hrvaška do Zagreba, severne Dalmacije in Istre. Če upoštevamo radij, merjen do Dunaja, zajema to območje Italijo do Bologne, del Slovaške in Madžarske, velik del Hrvaške ter dele Bosne in Hercegovine. Gospodarski subjekti na tem območju gospodarsko sodelujejo, prepletajo pa se tudi družinske vezi. Vse države, z izjemo Bosne in Hercegovine, so članice EU. Evropsko pravo je tako rekoč »vsakdanji kruh« odvetnika, ki deluje na tem območju.

Če govorimo o evropskem pravu, pa to nikakor ne pomeni, da obstaja enoten zakonik evropskega prava za vsa posamezna pravna področja, ki bi se uporabljal namesto nacionalnega prava, na primer enoten obligacijski zakonik, družinski zakonik itd. Nacionalno in evropsko pravo se dopolnjujeta, slednje pa obsega skoraj vsa področja vsakdanjega življenja. Preden odvetnik oceni primer, mora preveriti mednarodno pristojnost sodišč in veljavno pravo. Ni namreč nujno, da so za posamezno pravno zadevo vedno pristojna slovenska sodišča in da se vedno uporablja slovensko pravo. Zaradi predpisov evropskega prava je bil v Avstriji spremenjen celo Obči državljanski zakonik (ABGB),¹ ki je generacijam avstrijskih pravnikov več kot dvesto let predstavljal Sveto pismo prava. Če odvetnik to dejstvo spregleda ali evropskega prava ne pozna, ima to zanj lahko hude posledice, tudi odškodninsko odgovornost. ² Zato je pomembno znanje o tem, kako se lotiti takega primera.

S konkretnimi primeri želim tako predstaviti pomembnost evropskega prava v našem alpskojadranskem prostoru.

Hrom slovenski turnirski konj, hrvaško-bosanska razveza zakonske zveze v Sloveniji in dva dimnikarja v prepiru za ekskluzivno območje delovanja

Lahko bi menili, da slovenski turnirski konj nima veliko opraviti z evropskim pravom. Preprosta kupna pogodba o nakupu turnirskega konja bo seveda predmet Obligacijskega zakonika. Toda lahko se motimo, če je prodajalka iz Slovenije in kupec živi v Avstriji. Kupljen turnirski konj je bil namreč hrom in kot tak se ni mogel več niti udeleževati tekem, kaj šele zmagovati. Zato je želel avstrijski kupec sodno izpodbijati sklenjeno kupno pogodbo. Vložil je tožbo pri pristojnem Okrajnem sodišču v Beljaku in zahteval razveljavitev pogodbe na podlagi avstrijskega Občega državljanskega zakonika. Ob tem pa je spregledal, da gre za čezmejni primer in da je treba najprej v skladu z Uredbo Rim I³ proučiti, katero pravo velja za predmetni spor. Dodatno bi bilo treba na podlagi Uredbe Bruselj I⁴ preveriti, katero sodišče je mednarodno pristojno.

Tožnik je torej prezrl, da za ta primer velja slovensko pravo, in je vložil tožbo, a zahtevki so bili po veljavnem slovenskem pravu v trenutku vložitve tožbe že zastarani. Zastaralni rok za uveljavljanje zmote znaša v Sloveniji eno leto in v Avstriji tri leta. Garancijske zahtevke zaradi napak je treba v Sloveniji na področju B2B uveljavljati v šestih mesecih in v Avstriji v dveh letih. Nazadnje je nastradal le odvetnik, ki ni razmišljal v evropskih dimenzijah in je postal odškodninsko odgovoren svoji stranki.

In kako ravnati v družinskih zadevah? Nič nenavadnega ni, da partnerji iz različnih držav sklenejo zakonsko zvezo, se preselijo v drugo državo, kjer si ustvarijo družino in pridobijo premoženje, nato pa se razidejo in se želijo razvezati. Preden se ugotavlja, kateremu partnerju kaj pripada, je treba proučiti, po katerem pravu se sploh obravnavajo zahtevki in katero sodišče je mednarodno pristojno. Odgovor na ta vprašanja najdemo v evropskih uredbah.

Da bi v primeru dveh koroških dimnikarjev, ki sta se pravdala zaradi geografskega območja ometanja, lahko veljala tudi evropska Direktiva o storitvah,⁵ si verjetno v trenutku, ko je avstrijsko Vrhovno sodišče postopek prekinilo in Sodišču EU zastavilo predhodno vprašanje, ni mislil noben od udeleženih dimnikarjev. Ti so od nekdaj imeli geografsko zaščiteno območje delovanja. Tožena stranka je ometala na območju tožnika, ki je zaradi tega zoper toženo stranko vložil opustitveno tožbo. Bistven za vprašanje, ali je geografsko zaščiteno območje delovanja sploh dopustno, je odgovor na vprašanje, katere naloge izvaja dimnikar. Za varnostne naloge v zvezi z zaščito pred požarom in ognjem je geografsko zaščiteno območje upravičeno, za izvajanje zasebnih nalog pa ne, je odločilo Sodišče EU.⁶

Sodba je zanimiva tudi za slovenske dimnikarje ob avstrijski meji, saj jim odpira vrata za čezmejno ometanje v Avstriji, kjer so dimnikarske storitve plačane boljše kot v Sloveniji.

Evropsko pravo kot merilo nacionalnih predpisov

Ker nacionalni predpisi in ukrepi zaradi prednosti evropskega prava pred nacionalnim ne smejo biti v neskladju s pravom EU, služi slednje kot merilo v postopku preverjanja nacionalnih določil in ukrepov. Posebno pomembna merila so prosti pretok blaga, prosto gibanje delavcev, pravica do ustanavljanja, prosti pretok storitev, prosti pretok kapitala in prepoved diskriminacije. Monopol glede preverjanja in razlage evropskega prava ima Sodišče EU. Njegove odločitve veljajo na podlagi načela erga omnes za celotno EU.

Nacionalno sodišče je dolžno predložiti zadevo Sodišču EU in odpraviti nevarnost napačne razlage prava Unije, kadar se mu v postopku pred sodiščem države članice postavi vprašanje glede razlage evropskega prava, zoper katerega po nacionalnem pravu ni več nobenega rednega pravnega sredstva.⁷ Sodišče nima take obveznosti, če je pravilna uporaba prava EU tako očitna, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma.⁸ Nacionalno sodišče mora zavrnitev predloga za postavitev predhodnega vprašanja utemeljiti in pojasniti razloge, zakaj meni, da je pobuda pritožnika za predhodno odločanje nerelevantna. Če tega ne stori, krši načelo pravice do pravičnega sojenja v skladu s 6. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).⁹

Čepelnik – ali meja ostane ali pa vendarle ne?

Zadeva Čepelnik¹⁰ je tipičen primer, ki kaže, da naj bi prosti pretok storitev veljal tudi za obmejne regije, mala podjetja in potrošnike in da je evropsko pravo mogoče uporabiti proti diskriminatornim ukrepom države. V primeru Čepelnik je bila to Republika Avstrija.

Avstrijski naročnik in slovenski izvajalec sta med seboj oddaljena osemnajst kilometrov. Med njima je avstrijsko- slovenska državna meja. Do leta 1918 sta bila oba kraja v skupni občini Libuče.

Avstrijski upravni organ je avstrijskemu naročniku odredil plačilo varščine v višini odprtega plačila po pogodbi zaradi morebitnih prekrškov slovenskega izvajalca z argumentom, da »ima izvajalec svoj sedež v drugi državi članici«. Zato je moral avstrijski naročnik že pred izvedbo del, pred zapadlostjo plačila in pred tem, ko so bili prekrški pravnomočno ugotovljeni, plačati ta znesek okrajnemu glavarstvu.

Varščina, ki so jo avstrijski upravni organi sistematično uporabljali v primerih, ko je imel izvajalec svoj sedež v drugi državi članici, zlasti v novih članicah, je privedla do absurdnih situacij. Tako je naročnik sicer plačal celotno delo, izvajalec pa dela ni izvedel; izvajalec je dela opravil, ni pa prejel plačila; naročnik je izgubil pomemben vzvod za uveljavljanje pogodbenih zahtevkov zoper izvajalca (na primer garancijski zahtevki, penali); zoper izvajalca je bila izrečena globa, ki jo je moral dodatno plačati, za nameček pa je v korist države zapadla še varščina. Ukrep je bil zelo učinkovit v smislu preprečevanja in omejevanja notranjega trga. Avstrijskemu Vrhovnemu in Ustavnemu sodišču so bila v zvezi z varščino večkrat zastavljena vprašanja, ti pa sta se glede odgovora obotavljali. Šele tik pred odločitvijo Sodišča EU v zadevi Čepelnik je avstrijsko Vrhovno upravno sodišče tujim ponudnikom storitev prisodilo vsaj položaj stranke v postopku, ki ga do tedaj niso imeli.

Pika na i pa so bili tisti primeri, v katerih je bilo izrečeno, da varščina zapade v korist države ali pa se vrne tistemu, ki jo je položil, ne da bi se z njo poračunala morebitna kazen, čeprav so avstrijski organi trdili, da je treba varščino plačati kot garancijo za morebitne kazni.

Poleg vsebinskih vprašanj je postopek v primeru Čepelnik zanimiv tudi zato, ker se je pred Sodiščem EU vodil v slovenskem jeziku. Vsi državljani EU se namreč lahko pred javnimi organi in sodišči sklicujejo na uradne jezike, ki se uporabljajo v določenih državah oziroma delih države. Tako lahko vsi državljani EU v postopkih pred Okrajnim sodiščem v Pliberku, ki leži na dvojezičnem območju Avstrije, uporabljajo (tudi) slovenski jezik.¹¹

Še zaradi nečesa je primer zanimiv. V pravdnem postopku zaradi plačila varščine je namreč postalo bistveno vprašanje upravnega prava, in sicer ali je varščina, ki jo je plačal avstrijski naročnik, v skladu s pravom EU, postopek predhodnega odločanja pa je začelo civilno sodišče. To je dopustno, saj lahko vsako nacionalno sodišče zastavi predhodno vprašanje, če meni, da je to vprašanje bistveno za odločitev, vendar je to dejstvo presenetilo marsikaterega avstrijskega uradnika, avstrijske organe in avstrijska sodišča.

Celoten članek je dostopen za naročnike!