TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Po 185. členu ZOR je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Le kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča, sodišče naloži odgovorni osebi, da mora plačati oškodovancu ustrezno vsoto kot odškodnino.

Restitucija praktično nikoli ne predstavlja popolne stroškovne enakovrednosti. Praviloma je nadomestitev stare stvari z drugo stvarjo takšna, da se stara stvar nadomesti z novo stvarjo, ker drugačna nadomestitev sploh ni mogoča. Zaradi tega praviloma nastaja razlika v vrednosti med poškodovano stvarjo oz. stvarjo, kakršna je bila pred škodnim dogodkom, in nadomestno stvarjo po škodnem dogodku. Vendar pa tožena stranka zmotno meni, da je v vsakem primeru potrebno napraviti obračun med navedenima vrednostima in da je oškodovanec povzročitelju škode vedno dolžan povrniti razliko med vrednostjo poškodovane in vrednostjo nove stvari. Merilo za nadomestilo je subjektivna korist oškodovanca. Tožena stranka si tako zmotno razlaga določilo 185. člena ZOR o restituciji.

Zmotna je trditev tožene stranke, da bi sodišče o tem moralo odločiti brez zahtevka in istočasno z odločanjem o restituciji. Pravilo sočasne izpolnitve velja le za dvostranske pogodbe (122. člen ZOR). Le v teh primerih lahko ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti, dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje. Odškodninska obveznost je enostranska obveznost povzročitelja škode.