TFL Vsebine / TFLGlasnik

1 Uvod

V kontekstu omejevanja širjenja virusa COVID-19 v letu 2020 so v ospredje ponovno stopila razmerja med državo in občinami tudi na področju varnosti. Ta razmerja se nanašajo na dva vidika, in sicer določanje varnostnih pravil ter na izvajanje le-teh (Flander in Tičar, 2019). Oba vidika sta v večini držav zelo kompleksna, saj sta organizirana tako na vertikalni kot horizontalni ravni. Rezultat je kompleksna pravna ureditev in vzpostavitev mreže izvajalcev na nacionalni in lokalni ravni (t. i. collaborative governance - Huang, 2020).

Decentralizacija politične oblasti države pomeni zmanjševanje osredotočenega opravljanja javnih nalog na državnem nivoju in prenos nekaterih pooblastil na občine. Ena od takšnih nalog je preprečevanje širjenja COVID-19. Pojav širjenja navedene bolezni je globalen in lokalen hkrati: ne more mu ubežati noben posameznik in nobena skupnost ljudi. Trdimo lahko, da smo vsi bili postavljeni v isto izhodišče: nihče ni bil imun in nihče ni bil pripravljen (Yang, 2020). Ker je preprečevanje širjenja COVID-19 tudi lokalno-varnostna zadeva, jo bomo analizirali v tem prispevku. Prispevek prikazuje dejansko stanje predpisovanja, obravnavanja in sankcioniranja prekrškov na občinski ravni v času širjenja COVID-19. Prispevek je pripravljen z uporabo metode kvalitativne analize sprejetih ukrepov občin, gramatikalne razlage občinskih predpisov in teleološke razlage obsega pooblastil prekrškovnih organov (ratio legis predmetne ureditve) in z študijo primerov nekaterih občin.

Februarja 2020 je virus SARS-CoV-2 (v nadaljevanju COVID-19 ali korona-virusna bolezen 2019) dosegel Republiko Slovenijo. Virus je zelo kužen, prenaša se po zraku in po površinah, povzroča pa lahko tudi hud potek bolezni in smrt okuženih. V času priprav tega prispevka je bilo v Sloveniji 22.950 okuženih in 240 umrlih, na svetovni ravni pa 42.742.553 okuženih in 1.147.892 umrlih (Covid-19Tracker, 26.10.2020)

Republika Slovenija je 12. marca in nato še 19. oktobra 2020 dvakrat razglasila epidemijo. V času razglašene epidemije je vstopil v veljavo Državni načrt zaščite in reševanja (Vlada Republike Slovenije, 2020). Razglasitev epidemije pomeni, da se je aktiviral državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu epidemije nalezljive bolezni, ki smo ga navedli. Protiepidemijske ukrepe je predlagal Nacionalni inštitut za javno zdravje (v nadaljevanju NIJZ), za njihovo usklajevanje pa je bilo pristojno ministrstvo za zdravje in Vlada Republike Slovenije. V reševanje epidemije so se vključile tudi sile zaščite in reševanja oz. civilna zaščita. Določena pooblastila in naloge pa so dobile tudi občine. V tem prispevku se bomo osredotočili na varnostne občinske ukrepe, ki so preprečevali širjenje bolezni COVID-19.

V pomladanskem obdobju prvega vala epidemije (marca, aprila in maja 2020) večina slovenskih občin strožjih odlokov ali odredb glede omejitev in prepovedi gibanja ter zbiranja ni izdala. Obstajajo pa primeri občin, ki so to storile. V teh primerih so z odloki določile prekrške, za obravnavo katerih so pristojni (med)občinski organi. Poleg tega pa so tudi občinski varnostni organi po uradni dolžnosti sodelovali z državno zdravstveno inšpekcijo in policijo pri preprečevanju širjenja COVID-19. Vsebinska in formalna podlaga za to sta poleg navedenega državnega načrta tudi Zakon o prekrških (ZP-1, 2016) in Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB-UPB, 2020) s kopico podzakonskih aktov (ministrskih odlokov in vladnih uredb), ki so bili sprejeti v tem času.

Glede na navedeno bomo v nadaljevanju raziskali ureditev in prakso slovenskih občinskih prekrškovnih organov pri izvajanju posebnih občinskih prekrškovnih predpisov, povezanih z epidemijo COVID-19, in izvajanje državnih predpisov na občinski ravni, ko občinska redarstva in inšpektorati delujejo kot »podaljšana roka« državne zdravstvene inšpekcije.

2 Razlika med dekoncentracijo in decentralizacijo državne oblasti na področju varnosti, kot osnove za ukrepe v času širjenja COVID-19

Izraza upravna dekoncentracija in politična decentralizacija se uporabljata predvsem v Franciji, ki velja za centralistično urejeno državo. Upravna dekoncentracija predstavlja primer, ko se ustanovijo državni upravni organi na lokalni ravni, ki so v razmerju do centralnih upravnih organov v položaju uradniške podrejenosti, politična decentralizacija pa primer, ko naloge lokalne uprave opravljajo lokalne skupnosti s priznano javnopravno osebnostjo preko organov, ki jih izvolijo prebivalci ožjega območja, na katerem se opravljajo samoupravne naloge neodvisno od centralne uprave. Dekoncentrirani organi državne uprave so bistveno drugače in bolj podrejeni osrednji državni oblasti, kot to velja za organe samoupravne lokalne skupnosti in njihove odločitve (Rakar in Tičar, 2017; glej tudi: Kuhlmann in Wollmann, 2019).

Decentralizacija ima dva vidika: (1) upravno-tehničnega in (2) politično-interesnega. Cilj prvega je doseči čim večjo racionalnost in učinkovitost upravljanja, medtem ko je cilj drugega vidika povečati možnost uveljavljanja interesov njihovih nosilcev. Rezultat prvega pristopa je dekoncentrirano izvajanje upravnih nalog, rezultat drugega pa lokalna samouprava. Če je upravna dekoncentracija le tehnično in organizacijsko vprašanje prenosa nalog, ki so sicer centralizirane, na območne organizacijske enote oziroma na nižje državne organe izven centra države, je decentralizacija po samoupravnih lokalnih skupnostih tudi (ali predvsem) politično vprašanje, saj gre za določeno delitev nalog med centralno upravo in lokalnimi (samo)upravami, ki lahko delujejo kot samostojni upravni centri.

Glede na to pravo (resnično) decentralizacijo predstavlja le lokalna samouprava, tj. samostojno odločanje o lokalnih zadevah javnega pomena v samoupravnih lokalnih skupnostih. Sem pa sodijo tudi izredni ukrepi, ki se pojavljajo v edinstvenem času razglašene epidemije COVID-19.

V okviru samostojnega odločanja o lokalnih zadevah javnega pomena ima občina pravico izdajati predpise, s katerimi normativno ureja pravna razmerja. Pri tem ne sme preseči ustavnega okvira in s svojim normativnim urejanjem poseči v pristojnost države, niti ne sme ravnati v nasprotju z načelom zakonitosti delovanja organov lokalnih skupnosti (153. člen Ustave). Pravnih razmerij torej ne sme urejati v nasprotju z zakoni oziroma ne sme preseči zakonskega pooblastila za normativno urejanje pravnih razmerij. Pri tem je treba v vsakem primeru posebej z razlago zakona ugotoviti, kako široko je polje normativnega odločanja občine. Poleg tega načelo pravne države (2. člen Ustave) zahteva, da so občinski predpisi jasni in določni (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-5/01 z dne 5. 12. 2002).

Za pravno ureditev materije lokalne varnosti v Sloveniji je v Ustavi Republike Slovenije relevantno predvsem 5. poglavje o Samoupravi, natančneje od 138. do 145. člena (Vlaj, 2010), kjer so posredno opisane organizacija in pristojnosti organov, ki zagotavljajo varnost. Večina členov v ustavi, ki so v povezavi z varnostjo, urejajo le to posredno. Da bi dobili natančen vpogled pooblastil občin pri izvajanju kaznovalne politike na lastnem teritorialnem območju, je potrebno analizirati predvsem slovensko prekrškovno pravo. Sankcioniranje lokalnih prekrškov je pravzaprav osnovno pravno orodje občin za zagotavljanje varnosti v lokalnih skupnostih. To velja tudi za čas epidemije COVID-19.

Na splošno je v Sloveniji po veljavnem zakonu prekršek tisto dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade ali odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je določeno kot prekršek ter je zanj predpisna sankcija za prekršek (6. člen ZP-1, 2011). Pravo o prekrških, ki je del kaznovalnega pravnega sistema Republike Slovenije, daje tudi občinam pooblastilo za predpisovane prekrškov. To sicer veljavno zakonsko pooblastilo pa v teoriji ni povsem nesporno. Tako je profesor Pravne fakultete v Ljubljani V. Jakulin že leta nazaj opozarjal, da je v zvezi s prekrški problematično dejstvo, da se lahko določajo tudi s podzakonskimi akti (Jakulin, 2002). To še zlasti velja za prekrške, ki jih na podlagi pooblastila v 21. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS; UPB2, 2016) določajo občine.

Občine namreč svoje odloke pogosto objavljajo v glasilih, ki ljudem tako rekoč niso dostopna. Glede na majhnost Slovenije, veliko število občin in nedostopnost predpisov, v katerih so objavljeni odloki, bi v praksi v velikem številu primerov ob pravilni uporabi zakona tako morali priti do sklepa, da je storilec prekrška ravnal v opravičljivi pravni zmoti, kar bi imelo na podlagi 8. člena ZP-1 v zvezi z 21. členom Kazenskega zakonika (KZ-1) za posledico izključitev odgovornosti za prekršek (Selinšek, 2003).

Kakšne so pravne meje pooblastila občinam pri predpisovanju prekrškov v času COVID-19 in kakšna prekrškovna pooblastila imajo občinski organi ter kako poteka sankcioniranje epidemioloških prekrškov na ravni občin v praksi, je prikazano v nadaljevanju.

Pri prekrških se bomo osredotočili na občinske odloke, s katerimi občine predpisujejo prekrške ter sankcije zanje, kakor tudi na odredbe županov, s katerimi so nekatere občine povezale svoje prekrškovne odloke. Ta nomotehnika je v času »korona krize« pravno specifična in jo prikazujemo v naslednji točki tega prispevka pri opisu razmerij med odredbami županov in odloki občinskega sveta.

Skladno s 140. členom URS (1991) spadajo v pristojnost občine lokalne zadeve, ki jih občina lahko ureja samostojno in ki zadevajo samo prebivalce občine. V 21. členu Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2, 2016) je določeno, da občina samostojno opravlja lokalne zadeve javnega pomena (izvirne naloge), ki jih določi s splošnim aktom občine - npr. odlokom - ali ki so določene z zakonom. Na podlagi ZP –1 (UPB8, 2011) lahko torej občina z odlokom predpiše prekršek in globo zanj. Pri tem zakon določa tri omejitve (Selinšek, 2003): 1) z odlokom lahko občina določi le prekrške za kršitve predpisov, ki jih sama izda v okviru svojih pristojnosti; 2) če zakon ali uredba že sankcionirata ravnanje, ki predstavlja tudi kršitev občinskega odloka, občina takega ravnanja ne more ponovno opredeliti kot prekršek; in 3) občina sme kot sankcijo za kršitev svojih predpisov predpisati le globo v določenem znesku.

Prva omejitev temelji na lokalni (teritorialni) omejenosti veljave občinskih odlokov. Ta poleg iz že omenjenih določb Ustave RS in Zakona o lokalni samoupravi izhaja tudi iz zakona (ZP-1, 2011), ki določa za prekrške, da veljajo le na območju samoupravne lokalne skupnosti, ki jih je izdala.

Nadalje je nedopustno v občinskem odloku kot prekršek opredeliti ravnanje, ki je sankcionirano že z uredbo Vlade Republike Slovenije ali z zakonom. Uredba in zakon sta pravna akta s širšo (teritorialno) veljavo od občinskega odloka. Ponavljanje opisa prekrška iz zakona ali uredbe v občinskem odloku ni smiselno; kakršnokoli spreminjanje hierarhično višjega pravnega akta z nižjim aktom, ki velja le v delu države, pa je pravno nedopustno (zlasti to velja za primere, ko bi npr. občinski odlok za isti prekršek določal višjo globo kot zakon). To izhaja tudi iz dejstva, da pravno osnovo za podzakonske splošne pravne akte (uredbe, odloke itd.) nudi ustrezen člen zakona; včasih pa je tako pooblastilo tudi že v ustavi (Igličar, 1994).

Končno se z odlokom samoupravne lokalne skupnosti lahko predpiše samo globa v razponu določenem znesku za: posameznika od 40 do 1.250 eurov; za podjetnika in zasebnika od 100 do 30.000 eurov; za pravno osebo od 100 do 75.000 eurov (če se pravna oseba po zakonu, ki ureja gospodarske družbe, šteje za srednjo ali veliko gospodarsko družbo, pa od 250 do 125.000 eurov); in za odgovorno osebo pravne osebe, podjetnika in zasebnika ter za odgovorno osebo v samoupravni lokalni skupnosti od 40 do 2.500 eurov. Lahko se predpiše tudi globa v fiksnem znesku v skladu z zakonom (Gril in Viltužnik, 2013).

Pri tem moramo opozoriti tudi na spoštovanje načela zakonitosti pri prekrških, ko le-te predpiše občina. Načelo zakonitosti glede prekrškov zavezuje tako zakonodajalca in uredbodajalca, kakor tudi občino kot odlokodajalca. Občine morajo pri določanju prekrškov in predpisovanju sankcij zanje dosledno spoštovati standarde tega načela. Načelo zakonitosti pri predpisovanju prekrškov ima štiri razsežnosti, ki jih je potrebno absolutno spoštovati (Selinšek, 2003).

Občina ne more določiti prekrška z nobenim drugim pravnim aktom, razen z odlokom. Določitev prekrška v sklepu občinskega sveta ali pravilniku bi bila nezakonita in je prekrškovni organi ne bi smeli uporabiti. V primeru uporabe take določbe pa bi moral odločbo prekrškovnega organa po uradni dolžnosti odpraviti pritožbeni organ.

Bistvenega pomena za uspešno in korektno uporabo občinskega odloka, ki določa prekršek, je jasen in nedvoumen opis (dejanski stan) prekrška. Iz opisa prekrška mora biti torej nedvoumno razvidno, kršitev katere določbe odloka je z njim inkriminirana in v kakem obsegu. Če je dejanski stan prekrška v odloku podan opisno in ne le s sklicevanjem na ustrezne določbe odloka, mora biti ta opis kratek, jedrnat in jasen. Občinski odlok mora biti dostopen na primeren način; občanu oziroma državljanu (dalje občanu) mora biti glede na okoliščine omogočeno razpolaganje z zadostnimi podatki o pravnih normah, ki pridejo v danem primeru v poštev.

Pravno pravilo se ne more šteti za »odlok«, če ni dovolj natančno, in sicer tako, da omogoča občanu usmerjati svoje ravnanje. Občanu mora biti omogočeno – če je treba s primernimi nasveti, da do določene mere, ki je v danem položaju razumna, predvidi posledice, ki bi jih njegovo ravnanje lahko povzročilo (Selinšek, 2003). Kako delujejo prekrškovna pravila občin v času preprečevanja širitve COVID 19 je prikazano v naslednji točki.

3 Raziskava primerov sprejetih predpisov in ukrepov lokalnih organov v času razglašene epidemije COVID 19 v prvem in drugem valu v Republiki Sloveniji

V kontekstu zajezitve širitve epidemije je Vlada Republike Slovenije dvakrat razglasila epidemijo, in sicer prvič 12.3.2020 do 30.5.2020 (prvi val) in drugič 19.10.2020 za obdobje 30 dni (drugi val). V skladu z ukrepi Vlade Republike Slovenije so morale ravnati tudi občine.

V času prve razglasitve epidemije večina občin strožjih odlokov ali odredb glede omejitev in prepovedi gibanja ter zbiranja, kot jih je uvedla Republika Slovenija, ni izdala. So pa na primer izdale Mestna občina Maribor odredbo župana in odlok o zaprtju lokalov, Občina Beltinci, Občina Moravče in Občina Kranjska Gora, pa - na podlagi Zakona o lokalni samoupravi - odredbe o izvajanju priporočil Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Mesta občina Murska Sobota je na podlagi lastnega odloka o začasni splošni prepovedi gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in površinah v Republiki Sloveniji ter prepovedi gibanja izven občin, ki ga je izdala Vlada, bolj podrobneje uredila in prepovedala gibanje in zbiranje ljudi na javnih krajih in površinah v svoji občini prepovedala dostop na javna mesta in površine ter prepovedala gibanje izven občine.

Nadalje je ta občina na podlagi 98. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (ZNB-UPB, 2020), izdala odredbo o prepovedi uporabe zunanjih javnih športnih površin, telovadnih naprav in otroških igrišč z igrali. Podobni odredbi sta izdali tudi Mestna občina Ptuj in Občina Idrija in sicer v skladu z ZNB. To sta bili odredbi o prepovedi zbiranja na javnih športnih površinah in prepoved uporabe igral ter fitnes naprav na prostem. Na Ptuju je bila 4. maja 2020 prva odredba župana nadomeščena z novo odredbo o prepovedi uporabe otroških igral in fitnes naprav na prostem, vendar pa Ptuj še vedno, do prenehanja nevarnosti širjenja nalezljive bolezni COVID-19 oziroma do preklica, prepoveduje uporabo otroških igral in fitnes naprav na prostem.

Obravnavane občine sankcij za kršitve in prekrškov ne urejajo z odredbami župana, ampak z odloki občinskih svetov. To je v skladu z ZP-1 (2011). Župani v svojih odredbah urejajo vprašanja glede izvajanja odlokov občinskih svetov. Tako občine s posebnimi odloki v nekaterih primerih dajejo pooblastila pristojnim službam občinske uprave (Občina Moravče), ponekod pa Medobčinskim inšpektoratom (Občina Beltinci) za prekrškovni nadzor. Kot rečeno to določijo s posebnimi občinskimi odloki.

Analiza uradnih objav občin v Uradnem listu Republike Slovenije in na portalu Lex Localis (Lex Localis, 2020) od 1. 9. 2020 dalje kaže, da občine v drugem valu razglašene epidemije za COVID -19 niso sprejele svojih odredb ali odlokov, s katerimi bi podrobneje ali drugače urejale raziskovano področje. Ne glede na to so se nekatere občine v tem obdobju odločile za ukrep začasnega zaprtja javnih športnih objektov in športnih površin, s čimer so onemogočile izvajanje športnih dejavnosti v lokalnih okoljih.[1] Te odločitve pa niso bile sprejete v obliki pravnih aktov in objavljene v uradnih glasilih, ampak v drugi obliki in na drug način – občina Pivka je npr. to objavila na svoji spletni strani v obliki sporočila za javnost o odločitvah, ki jih je sprejel občinski štab civilne zaščite.[2]

4 Razprava in sklepi

Izjemnost okoliščin, povezanih s širitvijo virusa COVID-19, je vplivala na delovanje oblastnih organov na vseh ravneh upravljanja – nadnacionalni, nacionalni, regionalni in lokalni. Ustaljeni vzorci medinstitucionalnih razmerij so se marsikje pokazali za neprimerne za uspešen odziv na novo situacijo. V prvem šoku po začetku krize so se ukrepi sprejemali na centralni ravni, kar je običajen odziv držav na krizne situacije. Kmalu pa se je pokazalo, da so situacije na lokalni ravni (lahko) različne in je treba najti rešitve, ki so temu prilagojene.

V hudi časovni stiski in pod velikim pritiskom zaradi grozečih negativnih posledic za zdravje in življenje ljudi ter za gospodarstvo, so v prvem valu širjenja virusa oblastni organi na centralni in lokalni ravni delali tudi napake, ki pa jih ni mogoče označiti kot sistematične, pač pa kot posamične. Odprlo se je vprašanje ustreznosti tedaj veljavnih pravnih podlag za ukrepanje občin v kontekstu širjenja virusa COVID-19.

V obdobju drugega vala širjenja virusa je Vlada postopoma sprejemala strožje ukrepe, po razglasitvi epidemije 19. 10. 2020 pa je predsednik vlade župane pozval, naj »sprejemajo ukrepe, ki lahko bolj ciljno zajezijo širitev virusa« (Twitter, 2020). Analiza objav občin v uradnih glasilih kaže, da od 1. 9. 2020 dalje le-te niso sprejemale in na teh mestih objavljale pravnih aktov s tega področja. Ne glede na to so nekatere občine ukrepale v smeri začasnega zaprtja javnih športnih objektov in športnih površin, zaradi česar so po mnenju pristojnega ministrstva onemogočile zasledovanje javnega interesa na področju športa.

Občine izvajajo tudi državne zakone preko zakonskih pooblastil lokalnim prekrškovnim organom. Tako na primer ZNB-UPB (2020) v drugem odstavku 46.a člena določa, da ima pristojni državni (zdravstveni) inšpektor pravico in dolžnost prepovedati gibanje osebam, za katere se ugotovi ali sumi, da so zbolele za določeno nalezljivo boleznijo, prepovedati zbiranje ljudi na javnih mestih, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni, ali prepovedati promet posameznih vrst blaga in izdelkov ter odrediti druge ukrepe in opraviti dejanja, za katere je pooblaščen z zakonom ali drugim predpisom. V primeru kršitve teh določb je za vodenje prekrškovnega postopka in izrekanje glob po zakonu pristojna tista inšpekcija, za katero je določena pristojnost za nadzor nad izvajanjem določb ZNB-UPB (2020). To je državna zdravstvena inšpekcija.

Lokalni redarji in občinski inšpektorji so v času epidemije COVID-19 formalno nudili državni inšpekciji pomoč tako, da izvajali prijave prekrškov po ZNB Zdravstveni inšpekciji RS. Podrobneje 57. člen ZNB določa višino globe za prekršek posameznika. Posameznik se namreč lahko kaznuje z globo od 400 do 4.000 evrov, če ne ravna v skladu z ukrepi zakona, na podlagi določbe 57.a člena pa se lahko za prekrške v hitrem postopku izreče globa tudi v znesku, ki je višji od najnižje predpisane. Te globe izreka državna inšpekcija in ne občinski varnostni organi. Koliko teh ukrepov pa so s predlogi na državno zdravstveno inšpekcijo podali občinski varnostni organi, bo znano po kocu epidemije, kar je lahko predmet naslednje raziskave.

Literatura

Brezovnik, B. in Grafenauer, B. (2006). Javna uprava. Maribor: Pravna fakulteta Maribor.

Covid-19Tracker (2020) - https://web.uri.edu/healthservices/covid-19/tracker/ (26.10.2020)

Flander, B., Tičar, B. (2019). The right to security - an outline of the legal regulation at the state and local levels in Slovenia. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, ISSN 0034-690X, dec. 2019, letn. 70, št. 5, str. 422-438

Huang, I. Y.-F. (2020). Fighting COVID-19 through government initiatives and collaborative governance: The Taiwan experience. Public Administration Review, 80(4), 665–670. doi.org/10.1111/puar.13239

Gril, S. in Viltužnik, R. (2013).Pravo o prekrških. Ljubljana: Založba GV.

Igličar, Albin (1994), Zakonodajno odločanje, Časopisni zavod Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana

Jakulin, Vid (2002), Kazniva dejanja in prekrški zoper javni red in mir, Podjetje in delo, št. 6 – 7/2002, Ljubljana 2002.

Kuhlmann, S. in Wollmann, H. (2019). Introduction to Comparative Public Administration: Administrative Systems and Reforms in Europe (2nd Edition), Edward Elgar.

LexLocalis (2020) - http://www.lex-localis.info/ (25.10.2020)

Občina Pivka (2020). https://www.pivka.si/post/292980 (pridobljeno 22. 10. 2020)

Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-5/01 z dne 5. 12. 2002, dostopna na http://www.us-rs.si/documents/73/08/u-i-5-012.pdf (01. 10. 2020).

Rakar, I. in Tičar, B. (2017). Pravo javne uprave. Ljubljana: Fakulteta za upravo.

Selinšek, L. (2003). Predpisovanje prekrškov v odlokih samoupravnih lokalnih skupnosti skladno z ZP-1. Lex localis, 1(3), 103-119.

SOS (2020a) - https://skupnostobcin.si/ukrepi-obcin-na-covid-19/ (03. 09. 2020).

SOS (2020b) - https://skupnostobcin.si/novica/poziv-mizs-dostop-do-javnih-sportnih-objektov-in-sportnih-povrsin-lokalnih-skupnosti-v-razmerah-povezanih-s-covid-19/ (26. 10. 2020)

Twitter (2020). https://twitter.com/vladaRS/status/1319306451911835648 (26. 10. 2020)

URS, 1991 - Ustava Republike Slovenije (URS). (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006, 2013, 2016). Uradni list RS, (33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - UZ50, 68/06, 47/13 - UZ148, 47/13 - UZ90,97,99, 75/16).

Vlada Republike Slovenije (2020). Državni načrt zaščite in reševanja ob pojavu epidemije oziroma pandemije nalezljive bolezni pri ljudeh (verzija 2.0). Dostopno na https://www.gov.si/assets/organi-v-sestavi/URSZR/Datoteke/DNZiRpandemija_23_7.pdf (26. 10. 2020)

Vlaj, S. (2010). Samouprava. Komentar ustave Republike Slovenije. Fakulteta za državne in evropske študije.

Yang, K. (2020). Unprecedented challenges, familiar paradoxes: COVID-19 and governance in a new normal state of risks. Public Administration Review, 80(4), 657–664. doi: org/10.1111/puar.13248

Zakon o lokalni samoupravi (ZLS-UPB2). (2007, 2008, 2009, 2010, 2012, 2015, 2016). Uradni list RS, (76/08, 79/09, 51/10, 40/12, 14/15, 76/16). Ljubljana.

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB). (2006, 2020). Uradni list RS, (33/06 – uradno prečiščeno besedilo in 49/20- ZIUZEOP). Ljubljana.

Zakon o prekrških (ZP-1-UPB8). (2011, 2013, 2014, 2016, 2017). Uradni list RS, (21/13, 111/13, 74/14, 92/14, 32/16, 15/17). Ljubljana.

[1] Ministrstvo, pristojno za šport, je občine z dopisom pozvalo, da zagotovijo odprtost in dostopnost javnih športnih objektov in športnih površin v lastni lokalnih skupnosti in na ta način omogočijo zasledovanje javnega interesa na področju športa (gl. https://skupnostobcin.si/novica/poziv-mizs-dostop-do-javnih-sportnih-objektov-in-sportnih-povrsin-lokalnih-skupnosti-v-razmerah-povezanih-s-covid-19/ ; pridobljeno 26. 10. 2020).

[2] »Občinski štab CZ je odredil da v Športni dvorani Skala in ostalih zaprtih športnih objektih vsaj 10 dni ne bodo potekale dejavnosti športnih klubov in društev.« (https://www.pivka.si/post/292980; pridobljeno 22. 10. 2020). Tudi podaljševanje tega ukrepa je bilo objavljeno na spletni strani občinske civilne zaščite.