TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 121/2003 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 955/2001 z dne 10. 9. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. P 415/2000 z dne 20. 8. 2001 se ne sprejme.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Z očitki, ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe prava, zato pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave lahko sicer Ustavno sodišče tudi presoja, ali je izpodbijana odločitev sodišča tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar smiselno uveljavlja pritožnik s svojimi pritožbenimi navedbami. Vendar pa izpodbijanim odločitvam tega ni mogoče očitati. Zgolj pavšalnih očitkov o odstopu izpodbijanih odločitev od sodne prakse, ki so sicer lahko relevantni z vidika 22. člena Ustave, Ustavno sodišče ne more preizkušati.