TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

S pobudo se (upravni) postopek še ne začne, zato vložitve le-te še ni mogoče šteti za udeležbo v postopku in s tem za obligatorni izločitveni razlog iz 4. točke 35. člena ZUP, po katerem predstojnik ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bil udeležen v postopku na prvi stopnji ali je sodeloval pri odločanju. Upravni postopek, ki se vodi po uradni dolžnosti oziroma pri katerem zahteva stranke ni predvidena, se začne, ko opravi pristojni organ v ta namen kakršnokoli dejanje. V konkretnem primeru razrešitve je takšno lahko le dejanje ministra oziroma ministrice za pravosodje kot pristojnega predlagatelja v postopku razrešitve, kar pomeni, da je kot prvo dejanje šteti šele pooblastilo ministrice državnemu sekretarju.

V konkretnem primeru ne gre za ugotavljanje kazenske odgovornosti tožeče stranke in tudi ne za ugotavljanje njene odgovornosti za prekršek. Gre za ugotavljanje okoliščin, ki so podlaga za razrešitev in s tem okoliščin, ki kažejo na (ne)primernost za opravljanje funkcije vodje Skupine državnih tožilcev za posebne zadeve. Zato so lahko pomembne tudi okoliščine, ki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška, in zato tudi ni bilo potrebno pri njihovem ugotavljanju upoštevati procesnih kavtel, ki veljajo v kazenskem postopku. V pogledu takšne presoje sodišče drugače kot tožeča stranka meni, da je obrazložitev izpodbijane odločbe prepričljiva ter da temelji na okoliščinah, ki so izkazane v listinah. Sicer pa tožeča stranka dokazilom kot takim in njihovi vsebini niti ne ugovarja. Ugovarja predvsem njihovi uporabi oziroma sklicevanju nanje. S takšnimi ugovori pa z ozirom na določbe 164. člena ZUP, po katerih se lahko kot dokaz uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, tožeča stranka ne more uspeti.