TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijani sklep št. 2142-3053/2022/8 (1221-12) z dne 5. 9. 2022 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi in se odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu.

Glede na še vedno splošno znane okoliščine v zvezi z azilnimi postopki na Hrvaškem, ni bistveno, da bi se tožniku moralo v času, ko je bil v (policijskem) postopku na Hrvaškem, zgoditi fizično nasilje, za to, da bi lahko s tožbo preprečil predajo, ampak je bistveno, kaj ga čaka na Hrvaškem v primeru vrnitve, torej, ali obstaja zadostna verjetnost, da bi bil iz Hrvaške vrnjen v tretjo državo ob tveganju za kršitev prepovedi nečloveškega ravnanja in ob upoštevanju dejstva, da je tožnik že pred izdajo izpodbijanega sklepa kot dokaz predložil toženi stranki obširen spisek poročil oziroma informacij o stanju na Hrvaškem s strani različnih in relevantnih virov, ki se ni nanašal samo na ravnanje hrvaške policije s tujci po tem, ko nezakonito prečkajo mejo preden izrazijo namero za azil.

Ne drži, da bi moral tožnik dokazati, da praksa ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi na Hrvaško, ne odstopa od problematične prakse, ki je bila ugotovljena v poročilih, ki se nanašajo na ravnanje s prosilci za mednarodno zaščito in tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške; ker so se trditve tožnika v upravnem postopku nanašale tako na tujce, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Hrvaške, kot tudi na tiste, ki so oziroma bi morali imeti status prosilca za mednarodno zaščito, je veliko lažje toženi stranki pridobiti ustrezna zagotovila s strani Hrvaške, da tožniku v primeru vrnitve na podlagi Dublinske uredbe ne grozi tveganje z vidika 4. člena Listine EU.

Če organ države članice EU ugotovi, da v času odstranitve in predaje tujca drugi državi članici EU na podlagi zanesljivih informacij ni mogoče „izključiti vsakršne dejanske nevarnosti“ nečloveškega ravnanja, to še ne pomeni, da mora država članica EU odstranitev in predajo tujca dokončno odpovedati, ampak mora pristojni upravni organ najprej prevzeti določene obveznosti in v komunikaciji s pristojnimi organi druge države članice EU pridobiti posebna zagotovila, da v konkretnem primeru sprejema tujca do kršitve pravice do prepoved nečloveškega ravnanja ne bo prišlo.