TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obstoj nevarnosti pobega se, upoštevajoč 7. točko 3. člena Direktive o vračanju, ugotavlja glede na določbe 68. člena ZTuj-2, kjer so določene objektivne okoliščine, ki kažejo na takšno nevarnost. Tudi po presoji sodišča dejanske okoliščine, ki so izpostavljene v obrazložitvi izpodbijane odločbe, kažejo na tožnikovo nesodelovanje v postopku priprave vrnitve in s tem na obstoj razloga iz prve alineje 68. člena ZTuj-2. Ugotovitve, da tožnik jasno zavrača vrnitev v matično državo, sam niti ne prereka, kar kaže tudi na obstoj okoliščine iz pete alineje 68. člena ZTuj-2. Toženka pa je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla še, da je podana tudi okoliščina iz zadnje alineje 68. člena ZTuj-2 (torej da je bila tožniku v zadnjih dveh letih pred izdajo odločbe o vrnitvi v RS najmanj trikrat izrečena pravnomočna sankcija za prekrške po predpisih zoper javni red, ali za prekrške po predpisih, ki urejajo državno mejo in tujce, orožje ter prepovedane droge), pri čemer je glede na tožbene ugovore v odgovoru na tožbo dodatno pojasnila, za katere prekrške gre in kdaj so bili tožniku v zvezi z njimi izdani plačilni nalogi, kot tudi, da je to razvidno že iz obrazložitve odločbe o vrnitvi. Ne gre torej za to, kot skuša prikazati tožnik, da bi toženka zaključek, da še obstojijo razlogi za omejitev gibanja, utemeljila (zgolj) na tem, da tožnik nima veljavnega osebnega dokumenta, pač pa celota vseh ugotovljenih okoliščin tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep o obstoju nevarnosti pobega tožnika in tudi zaključek, da se izogiba vrnitvi v matično državo. Na to nenazadnje kaže tudi ugotovitev, da se je v posameznih državah, kot je konkretno pojasnjeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, predstavljal z različnimi osebnimi podatki.