TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 176/21 – uradno prečiščeno besedilo), kolikor določa petnajstdnevni rok za vložitev predloga o nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist, ki teče od pravnomočnosti sodbe oziroma od zadnje vročitve prepisa sodbe dalje, je v neskladju z Ustavo.   Državni zbor mora ugotovljeno protiustavnost iz prejšnje točke izreka odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.   Do odprave ugotovljene protiustavnosti se nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist lahko predlaga tudi, ko obsojenec že prestaja kazen zapora oziroma do konca prestajanja kazni zapora.   S sklepom Vrhovnega sodišča št. I Ips 33497/2013 z dne 23. 2. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. IV Kp 33497/2013 z dne 24. 11. 2016 in s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. II Kr 33497/2013 z dne 1. 9. 2016 je bila pritožniku kršena pravica iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Predlagatelji nadomestne izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist so glede na predmet pravnega urejanja (procesni pogoji za vložitev predloga za alternativno izvršitev kazni) v bistvenem v enakem položaju kot predlagatelji izvršitve kazni zapora z zaporom ob koncu tedna.   Čeprav so predlagatelji dela v splošno korist v bistvenem v enakem položaju s predlagatelji zapora ob koncu tedna, so v primerjavi s slednjimi glede možnosti učinkovite uveljavitve načina izvršitve kazni neenako obravnavani. Za vložitev predloga za delo v splošno korist jim je namreč na voljo bistveno krajši rok kot drugi skupini, torej zgolj do 15 dni po pravnomočnosti obsodilne sodbe.   Nameni, cilji in razlogi, ki so povzeti v Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku, ne utemeljujejo tako različnega zakonskega roka za vložitev predloga za delo v splošno korist v primerjavi s predlogom za zapor ob koncu tedna. Med prestajanjem kazni se lahko zgodi, da se pri obsojencu npr. pojavijo okoliščine družinske narave (med drugim skrb za mladoletnega otroka), rok za vložitev predloga za delo v splošno korist pa je zamujen še pred izpolnitvijo pogojev zanj. Zato je rok, ki ga je za vložitev predloga za delo v splošno korist naknadno določil drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku, zelo omejil uresničitev enega od namenov, zaradi katerega je bil institut dela v splošno korist sploh uzakonjen: da v takih primerih prestajanja kazni ne bi bilo več treba prekiniti in nato ponovno odločati o sprejemu v zavod, obsojenec pa bi kazen lahko prestal na način, ki manj posega v pravico do njegove osebne svobode, torej v zanj s tega vidika primernejših razmerah.