TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Po prepričanju pritožbenega sodišča iz ravnanj pravdnih strank ob tožničini selitvi v zadevne toženkine prostore (npr. prezaposlitev večine tožničinih delavcev pri toženi stranki, hitro ugašanje tožničine poslovne aktivnosti, prevzem celotne on-line baze knjigovodskih podatkov tožeče stranke s strani tožene stranke) dovolj jasno izhaja, da sta se v tistem času zavedali, da tožeča stranka očitno ne bo več opravljala svoje dejavnosti in da je po vsej verjetnosti že insolventna. Da namen strank očitno ni bil podnajem oziroma odplačna uporaba teh prostorov, pa je nadalje razvidno iz njunega postopanja v zvezi s spornimi računi za najemnino.

V primeru, ko sta bili stranki praktično v istih poslovnih prostorih in je tožena stranka prevzela večino tožničinih (katere poslovna aktivnost je pred stečajem dejansko že ugasnila) zaposlenih, vključno s službeno mobilno številko delavke, ki je sodelovala pri izdaji računov obeh strank, ter celotno on-line bazo knjigovodskih podatkov tožeče stranke, na plačilo svojih spornih računov pa do stečaja tožeče stranke ni opominjala in jih ni izterjevala ter se tudi po prejemu opomina stečajne upraviteljice za plačilo tožničinih terjatev ni sklicevala na pobot z njimi, so standardi za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu glede temelja in višine medsebojnih terjatev strank nujno višji.

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini (torej po vseh posamičnih postavkah) ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus na pritožbeni stopnji, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.