TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Toženka ni dobavila materiala za izgradnjo spornega mlina, kar je relevanten podatek za presojo narave pogodbe po prvem odstavku 3. člena Dunajske konvencije, prav tako pa v obravnavanem sporu stranki nista postavili trditev o tem, da je vrednostno (glede na celotno pogodbeno ceno) montaža oz. izgradnja stroja predstavljala pretežni del obveznosti tožnice (drugi odstavek 3. člena Dunajske konvencije)“. V sedaj posebej podkrepljenem delu obrazložitve se je pritožbeno sodišče tako opredelilo glede tega, kaj v predmetni zadevi ni bilo predmet trditvene podlage. Da toženka ni podala pravnorelevantnih dejstev v smislu drugega odstavka 3. člena Dunajske konvencije, drži tudi glede v pritožbi izpostavljenih trditev toženke iz 8. točke njene druge pripravljalne vloge. Toženka je namreč v le-tej izpostavila „zgolj“, da je zanjo bila sestava mlina bistvena, kar pa v tem oziru ne zadošča, saj bi morala hkrati trditi tudi, da postavka sestava oz. izgradnja mlina v celotni pogodbeni ceni predstavlja pretežni del. Le na tej podlagi je namreč po presoji pritožbenega sodišča mogoče (objektivno) zaključiti, da izvedba določene storitve predstavlja pretežni del obveznosti strani, ki dobavlja blago. Pritožbeno sodišče meni, da v tej zvezi ni moč spregledati vrednostne komponentne, saj bi bila v nasprotnem primeru možna razlaga, da zgolj zaradi subjektivne (za eno izmed strank) pomembnosti storitve ni moč uporabiti določb Dunajske konvencije, čeprav npr. vrednost blaga predstavlja 90 % ali še večji delež v ceni oz. kupnini, kar je nesprejemljivo.

- Da je potrebno v primeru terjatev iz naslova pogodbenih razmerij med gospodarskimi subjekti (ko je določena uporaba italijanskega materialnega prava) glede vprašanja zastaranja uporabiti prav 10 letni (splošni) zastaralni rok, poleg primera sodne prakse, ki ga citira sodišče prve stopnje, potrjuje tudi odločba VSL II Cpg 260/2010 z dne 8. 4. 2010.

- Sklicevanje toženke na pridržek javnega reda (5. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru očitno neosnovano. Javnega reda ZMZPP ne definira. Pravna doktrina in sodna praksa ga, povsem splošno, opredeljujeta kot mejo uporabe tujega prava oziroma kot institut, ki ščiti domač pravni red pred tujim pravom, ki je v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli domačega prava. Tako ni vsak kogenten (prisilen) predpis del javnega reda, ampak le tisti, katerega kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve. Glede na pravkar navedena izhodišča je povsem jasno, da obligacijskopravna pravila, ki urejajo zastaranje terjatev, ne sodijo v okvir javnega reda.