TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 280,00 EUR.

S pritožbeno navedbo, da očitano dejanje ni kaznivo in da je zastaralo, pritožba smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. in 3. točke 372. člena ZKP. Vendar neutemeljeno. Kaj točno naj bi v opisu kaznivega dejanja manjkalo oziroma zakaj naj bi kaznivo dejanje zastaralo, pritožba podrobneje ne konkretizira in ne obrazloži, zato je v tem delu konkretneje ni bilo mogoče preizkusiti. V okviru preizkusa izpodbijane sodbe po 2. točki prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so v opisu kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe ustrezno konkretizirani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1, obravnavano kaznivo dejanje pa tudi ni zastaralo. V konkretnem primeru gre za obravnavo kolektivnega kaznivega dejanja, za katerega je značilna ponavljajoča se kriminalna dejavnost. Zastaranje kazenskega pregona tako začne teči od dneva, ko je bilo storjeno zadnje dejanje iz sklopa takšne kontinuirane kriminalne dejavnosti. Zastaralni rok očitanega kaznivega dejanja znaša na podlagi 4. točke prvega odstavka 90. člena KZ-1 deset let, saj je po drugem odstavku 196. člena KZ-1 zanj predpisana kazen zapora do treh let. Zastaranje očitanega kaznivega dejanja bi zato nastopilo šele 18. 4. 2024 (brez upoštevanja zadržanja ali pretrganja zastaranja). Glede na vse navedeno je pritožbeno uveljavljanje kršitev kazenskega zakona neutemeljeno.