TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na plačilo bruto zneska 231.639,69 EUR, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v odločanje.

II. V preostalem delu se pritožbi tožnika in tožene stranke zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče pri odločitvi za sodno razvezo, kakor tudi pri določitvi datuma sodne razveze, upoštevati tudi druge okoliščine, ne zgolj aktiviranje statusa s. p. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 33/2014 z dne 22. 4. 2014, navedlo, da so odločitev nižjih sodišč o datumu sodne razveze na dan aktiviranja s. p. potrjevale tudi druge okoliščine, kar pa ne pomeni, da je nezakonita odločitev sodišča, ki se glede datuma sodne razveze primarno opre na datum aktiviranja s. p. Da je takšna odločitev sodišča prve stopnje pravilna, izhaja tudi iz več drugih odločb1 v sodni praksi, kar kaže na to, da gre za ustaljeno stališče sodne prakse. Pritožbeno sodišče še izpostavlja, da je imel tožnik status samostojnega podjetnika neprekinjeno od 27. 3. 2015 dalje, torej tudi v času odločanja sodišča prve stopnje dne 22. 5. 2018. Pritožbeno sodišče je v podobni zadevi v sodbi Pdp 632/2013 z dne 26. 9. 2013 v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 33/2014 že zavzelo tudi stališče, da okoliščina, da posameznik po aktiviranju s. p. s tem ni pridobival prihodkov, ni odločilna za presojo trajanja delovnega razmerja. Tudi to, da tožnik za odprtje s. p. ni prejel subvencije za (samo)zaposlitev, ne pomeni, da se zato datum aktiviranja s. p. ne bi smel upoštevati kot datum sodne razveze.