TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija zoper sklep se zavrže.

Revizija zoper sodbo se zavrže v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi podrednega tožbenega zahtevka pod točko A tožbe.

Sicer se revizija zavrne.

Podredni zahtevek je kot eventualno objektivno kumulirani zahtevek ne le vrednostno – kot dajatveni sam po sebi s številčno opredelitvijo - ločen od primarnih zahtevkov, in s tem avtomatično samoomejen na nemožnost revizijskega izpodbijanja pravnomočne sodne odločitve v tem delu, temveč ima tudi svojo posebno procesno identiteto, postavljen je le pogojno za primer, če ne bi bilo ugodeno primarno uveljavljanim zahtevkom (tretji odstavek 182. člena ZPP). Zato se ne glede na posamična morebitna skupna vprašanja vrednosti iz nedenarnih primarnih zahtevkov in denarnega podrednega zahtevka ne morejo seštevati (peti odstavek 367. člena ZPP).

Sodišči prve in druge stopnje sta bili pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja vezani na tožnikove pravočasne in vsebinsko ustrezne oziroma popolne dokazne predloge tudi v zvezi z v reviziji ponovno odprtim vprašanjem izvora denarnih sredstev za toženkin nakup treh stanovanj v Nemčiji (načelo razpravnosti iz 7. člena ZPP). Zato sklicevanje na dolžnost sodišča, ki naj bi moralo kar samo poiskati naslove bank z internetnih strani, pomeni nerazumevanje omenjenega procesnega načela, ki dovoljuje uporabo preiskovalnega načela (torej izvajanje dokazov po uradni dolžnosti brez predlogov pravdnih strank) le v izjemnih primerih, določenih v drugem odstavku 7. člena ZPP.

Ker je tožnik šele po prvem naroku za glavno obravnavo predlagal, naj sodišče prve stopnje na podlagi 227. člena ZPP pozove toženko, da predloži podatke o stanju na računih pri bankah v Nemčiji za vse sporno obdobje, pri čemer ni niti navedel opravičljivih razlogov za takšno kasnejše navajanje, je bil s tem dokaznim predlogom prekludiran, kot sodišči prve in druge stopnje tudi pravilno ugotavljata (286. člen ZPP). Procesno pravilno sta sodišči ravnali tudi v zvezi z dopolnitvami navedb glede naslovov bank, saj tožnik teh podatkov na poziv sodišča prve stopnje ni pravočasno predložil. Prav tako na poziv ni založil stroškov za prevode zaprosila nemškim bankam, pa čeprav je sodišče prve stopnje njegovega pooblaščenca celo dvakrat pozvalo, nato pa procesno pravilno ni upoštevalo predloga za podaljšanje roka za predložitev prevodov. Posledično njegovi dokazni poskusi niso bili uspešni - ena banka je sporočila, da ne razume slovenskega jezika, pri eni so sicer slovenski jezik razumeli, vendar so sporočili, da izpisov več ne hranijo v arhivu, glede ene banke pa niti ni bil sporočen naslov in se je zato pošiljka vrnila. Tožnikovo dokazovanje torej ni bilo uspešno zaradi njegove neustrezne oziroma pomanjkljive dokazne aktivnosti in ne zaradi procesno pomanjkljivega ravnanja sodišč prve in druge stopnje. Ob povedanem očitane procesne kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (odtegnitev možnosti obravnavanja pred sodiščem oziroma tudi kršitev pravice do izjave) ni, kot tudi ne kršenih z ustavo zagotovljenih pravic do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in do enakega obravnavanja v postopku (22. člen Ustave RS), prav tako ponovno izpostavljenih v reviziji.

Protispisnost lahko predstavlja le tehnično napako in sicer napačen postopek prenosa samega avtentičnega zapisa listine ali zapisnika o izvedbi dokazov v razlogih (povzetka oz. prepisa vsebine zapisa), pri katerem se sodišče dokazno in pravno (vrednostno) še ne opredeljuje. Takšne zmote sodišči nista zagrešili.

Res mora biti dogovor o razdelitvi skupnega premoženja sklenjen v notarskem zapisu v skladu s citiranima določbama 58. člena ZZZDR in 1. točke 47. člena ZN, sicer je ničen, in teorija o realizaciji v takih primerih v skladu s sodno prakso ne pride v poštev. Vendar pa je treba to pravno vprašanje v predmetni zadevi presojati v kontekstu konkretnih okoliščin. Namen notarskega zapisa je varovanje pred nepremišljenostjo zakoncev, ko so čustveno in/ali življenjsko povezani, oziroma se takšno razmerje predpostavlja v času trajanja zakonske zveze. V konkretnem primeru pa je po ugotovitvah obeh sodišč bila že prodaja izvedena v času, ko je dejansko razpadla zakonska skupnost. Med pravdnima strankama tudi ni bilo spora glede višine in obsega tega dela skupnega premoženja, saj sta si kupnino sporazumno razdelila. Denarni delež, ki ga je torej prejela toženka, tako ni več predstavljal skupnega premoženja temveč njeno posebno premoženje. Zato tudi financiranje stanovanj v Nemčiji, delno iz omenjenega izkupička od kupnine, ne more predstavljati delnega financiranja iz sredstev skupnega premoženja, kot to poskuša še prikazati revizija.