TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

„1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti potne stroške za trajektni prevoz osebnega vozila in hotelsko namestitev ob napotitvi v tujino v višini 195,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2018 dalje do plačila, v roku 8 dni.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 498,92 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 222,66 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Zmotno je stališče, da mu ni mogoče priznati povračila stroška prenočevanja na poti do kraja razporeditve, ker ga Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini izrecno ne določa. Splošno pravilo, da delodajalec mora zagotoviti delavcu povračilo stroškov, ki jih ima ta na službenem potovanju, določa prvi odstavek 130. člena ZDR-1. V drugem odstavku resda napotuje na nadaljnjo ureditev v kolektivni pogodbi dejavnosti ali podzakonskem aktu, vendar le glede višine povračila stroška. Ker Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini tega stroška ne ureja, se je potrebno za določitev višine opreti na pravno ureditev, ki ureja to vprašanje v podobnih primerih (prim. Pdp 596/2015), tak podzakonski akt pa po presoji pritožbenega sodišča predstavlja Uredba o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino, ki velja za javne uslužbence. Ta v 9. členu določa povračilo stroška za prenočišče v višini plačanega hotelskega računa, kolikor v tem sporu vtožuje tudi tožnik.