TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik je sodeloval pri obnovi nepremičnine A.A., in sicer je iskal izvajalce gradbenih del, zlasti pa je kot pooblaščenec na transakcijskem računu A.A. skrbel za plačilo opravljenih del ter nabavljenega materiala oziroma opreme. Z navedenega računa A.A. je večkrat dvignil gotovino. Na bančnih potrdilih o dvigih je bil v določenih primerih naveden namen dviga in v teh primerih je davčni organ štel, da so bila sredstva porabljena za namene obnove nepremičnine. Pri določenih dvigih tožnika v skupnem znesku 28.986,00 EUR pa je bilo na potrdilih navedeno zgolj, da gre za dvig gotovine. Da je tudi ta dvignjena denarna sredstva porabil za plačilo storitev ter materiala in opreme za obnovo nepremičnine A.A., tožnik ni uspel dokazati. Zato je davčni organ pravilno zaključil, da ta denarna sredstva pomenijo druge (z dohodnino obdavčene) dohodke tožnika ter mu utemeljeno naložil v plačilo akontacijo dohodnine iz tega naslova.

Zavezanec svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, z drugimi dokazi (izjavo stranke, pričami, izvedenci) pa zgolj izjemoma, kadar so za to podani utemeljeni razlogi. V primeru, kot je obravnavani, v katerem gre za t.i. druge z dohodnino obdavčene dohodke zavezanca, izhajajoče iz razmerja z drugo fizično osebo, sicer v zakonu ni podlage za zahtevo, naj zavezanec vse relevantne dogodke dokazuje z verodostojnimi knjigovodskimi listinami v smislu določb računovodskih standardov. Utemeljena in skladna z zakonom pa je zahteva, da zavezanec konkretno navede dejstva, na katera se sklicuje, in jih verodostojno dokaže.

Nova dejstva in novi dokazi se v upravnem sporu lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Stranka mora v sodnem postopku konkretno navesti za odločitev relevantna dejstva, na katera opira tožbo, česar ne more nadomestiti s sklicevanjem na listinsko dokumentacijo, saj vpogled v listine pomeni le izvajanje dokaza o (predhodno dovolj konkretno in logično zatrjevanih) dejstvih. To sicer ne pomeni, da bi morala stranka v tožbi do najmanjše podrobnosti navesti vsebino dokaznih listin. Mora pa dovolj konkretno in logično prepričljivo navesti dejstva, ki jih zatrjuje in ki naj jih sodišče nato dokazuje. Čeprav zavrnitev izvedbe dokaza na podlagi vnaprejšnje dokazne ocene načeloma ni dopustna, to ne pomeni, da že same navedbe in dokazni predlogi stranke niso podvrženi predhodnemu preizkusu tudi z vidika logike in prepričljivosti.