TFL Vsebine / TFLGlasnik

Ni veliko knjig, ki stoletja dolgo ohranijo svojo aktualnost, kot je knjiga De jure belli ac pacis (O pravu vojne in miru) Huga Grotiusa. Prva izdaja je bila objavljena leta 1625, a njegova dela tudi po 400 letih predstavljajo enega temeljev mednarodnega prava in načel, na katerih delujejo Združeni narodi. Poznavalcem njegovega dela, ki kljub 70 izdajam žal še ni prevedeno v slovenščino, se zdi današnje branje enako aktualno kot v času 30-letne vojne.

Okrogla miza vrhovnega sodišča z naslovom Hugo Grotius in sodobni izzivi mednarodnega prava je bila odlična priložnost za srečanje s strokovnjaki: dr. Vasilko Sancin, dr. Erikom Kerševanom in dr. Markom Pavliho. Zlasti je bil pomemben prispevek dveh bibliotekarjev, Igorja Zemljiča, vodje Centralne pravosodne knjižnice, in Maje Vavtar, bibliotekarke v omenjeni knjižnici. Mag. Jaša Vrabec, vodja službe za odnose z javnostjo na vrhovnem sodišču, pa je poznavalsko poskrbel za tekoči potek okrogle mize.

Naj dodamo, da je dr. Kerševan vrhovni sodnik svetnik na vrhovnem sodišču in član upravnega odbora Združenja vrhovnih upravnih sodišč Evropske unije AK Europe. O razvoju mednarodne prepovedi uporabe sile in pomenu varstva človekovih pravic ter prakse evropskega sodišča za človekove pravice je govorila profesorica dr. Vasilka Sancin, prva slovenska sodnica evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu. Med drugim je bila tudi članica in podpredsednica odbora Združenih narodov za človekove pravice in članica svetovalnega odbora sveta Združenih narodov za človekove pravice.

»Težko si predstavljam, da bi se bile države pripravljene odreči temu delu svoje suverenosti, da bi prišlo do ustanovitve neke svetovne policije.«

Profesor Marko Pavliha je govoril o konceptu svobodnega morja, ki je skupna last človeštva; navsezadnje je delo Mare liberum (Svobodno morje) edino delo Huga Grotiusa, ki je prevedeno v slovenščino. Besede dr. Pavlihe so toliko pomembnejše, saj je mednarodno priznan pravni strokovnjak pomorskega, transportnega in zavarovalnega prava, esejist, pisatelj in redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani. Redno predava tudi na Inštitutu za mednarodno pomorsko pravo na Malti, ki mu je junija 2023 podelila častni doktorat.

Igor Zemljič je povedal, da so leta 2023 dobili pismo Inštituta za primerjalno civilno in mednarodno pravo v Heidelbergu, kjer so delali veliki popis, bibliografijo Grotiusovih knjig, ki so ohranjene po raznih evropskih knjižnicah. Tako je letos pri ugledni založbi Oxford University Press izšla knjiga, v kateri so zapisane tudi dve knjigi Centralne pravosodne knjižnice in knjige iz nekaterih drugih slovenskih knjižnic.

Že Grotiusov življenjepis bi potreboval posebno knjigo. Rodil se je na Nizozemskem, ki se je takrat osamosvajala izpod španske krone, v družini diplomata in humanista, ki je bil povezan s številnimi drugimi humanisti tistega časa, zato je bil tudi Hugo deležen zelo izvrstne izobrazbe. Na Nizozemskem je najprej postal odvetnik, potem so ga zaposlili kot uradnega kronista provinc takrat še republike Holandije, potem pa je njegova kariera zelo strmo rasla vse do leta 1618, ko je Oranski III. sprožil neke vrste državni udar in so takratnega upravitelja in tudi Huga Grotiusa vtaknili v zapor. Grotius je imel srečo, da je končal samo v zaporu, onega drugega so, čeprav je bil star 81 let in je bil utemeljitelj nizozemske države, usmrtili. Naj kot zanimivost povemo, da je Grotiusova žena možu v kovčku pošiljala knjige. V enem od teh kovčkov je Grotius ušel iz zapora in zbežal v Bruselj. Postal je migrant.

»Štiristo let stara knjiga poleg vsebine pripoveduje še druge zgodbe,« pravi bibliotekarka Maja Vavtar. Tudi to, kdo je knjigo bral. »Grotiusova knjiga je bila uspešnica, takoj je bila razprodana.«

Maja Vavtar je dodala še zanimivost iz ohranjenih knjig: »Neverjetno veliko knjig je popisanih, imajo marginalije, se pravi opombe, pripise, kritike, kar je sprožilo dodatne razprave in morda je zaradi tega to mednarodno pravo bolj pravično, ker so bili udeleženi v pogovoru različni dejavniki.« In ko je knjiga izšla na Slovenskem, kdo jo je bral? »Iz ohranjenih knjižničnih katalogov in ohranjenih izvodov, ki jih imamo na Slovenskem, to niso štete te knjige, ki so iz zasebne zbirke, vidimo, da je bila v bistvu struktura bralcev enaka kakor v Evropi, se pravi pravniki, politični odločevalci in pa cerkveni dostojanstveniki.«

Mag. Jaša Vrabec je spomnil: »Na podobnih temeljih se tudi sodobno evropsko pravo sooča z izzivi, kako prek nacionalnih meja odgovoriti na kompleksna vprašanja človekovih pravic in varstva javnega interesa evropskih držav na različnih upravnih področjih, med drugim tudi na področju prava migracij.« S komentarjem se je oglasil dr. Kerševan.

»Vprašanje prava migracij v zelo širokem smislu je bilo nekaj, kar se je pojavljalo tudi v Grotiusovem času in delih ter seveda potem v študijah kot vprašanje konflikta med racionalnim nastopanjem držav v okviru mednarodnega prava. Kaj je tisto, kar se bodo države dogovorile, da bo možno pri prehajanju meja, pri delu v drugih državah in podobno, in med tem, kar je seveda Grotius takrat že poudarjal, naravnim pravom, torej nekim pravom, ki pripada posamezniku, tudi v kontekstu prava beguncev, prava azila.

To je bilo aktualno v njegovem času in je še danes ter se pojavlja seveda na političnem parketu, koga sprejeti kot begunca, koliko časa ga sprejemati, pod kakšnimi pogoji ga sprejemati. Naletel sem na kar nekaj tekstov, tudi na študije z Univerze v Amsterdamu iz leta 2019, ko so ocenjevali, ali je Grotius res zagovarjal neka odprta vrata, v tem smislu lahko vsakdo pribeži. Zanimivo delo. Odgovor je bil, da ne, saj je tudi on že rekel, da bodo pravice uživali samo tisti, ki se bodo držali pravil in reda države, v katero bodo prišli.«

Profesorico Sancin je mag. Vrabec nato prosil za nekaj besed o razvoju mednarodnopravne prepovedi uporabe sile v času od Grotiusa do danes, o izzivih v praksi, o načelu humanosti v mednarodnem pravu skozi čas. Ali pravo človekovih pravic velja tudi v situacijah oboroženih spopadov, kakšna sta vloga in pomen evropskega sodišča za človekove pravice pri reševanju situacij oboroženih spopadov, vključno z aktualnim oboroženim spopadom v Evropi ob agresiji Ruske federacije na Ukrajino.

»Za začetek je pomembno poudariti, da se stvari še danes, štiri stoletja pozneje, še vedno ne odvijajo povsem drugače, kot so se odvijale tako v Evropi kot bolj globalno v svetu takrat, ko je živel in deloval Grotius. Tudi zaradi tega je treba vse pravne pridobitve skrbno varovati.« Profesorica Sancin je prepričana, da noben od teh procesov ni nepovraten. Grotius je izhajal iz te naravnopravne misli, kjer ima tudi vsaka politična volja države določene omejitve, ki izhajajo iz nekih naravnih zakonov, zakonov človečnosti, razuma, omejitve tudi pri uporabi oborožene sile. »Hugo Grotius je pravzaprav že na podlagi predhodnih del Avguština in Akvinskega izhajal iz tega, da mora imeti vsaka uporaba sile neki pravičen razlog, neki pravi namen, zakonodajno podlago. Pravi, da je uporaba sile dovoljena, če gre za samoobrambo, če gre za odgovor na neko škodo, ki je nastala, oziroma v luči vseh razlogov, ki jih je zagovarjal tudi Grotius.«

To je bilo v današnjem času doseženo šele s sprejemom ustanovne listine Združenih narodov leta 1945, ko so snovalci namenoma uporabili izraz prepoved uporabe sile in ne vojne. »Dejstvo, da je Grotius sam izhajal iz države, ki vsaj v teritorialnem smislu ni bila velika država, je vplivalo na razvoj njegove misli, da če želimo imeti neko pravično mednarodnopravno ureditev do vseh njenih delov, se pravi tudi do manjših držav, potem mora ta mednarodna ureditev temeljiti na omejevanju nekontrolirane politične moči in na dovolj jasnih vnaprej predvidljivih pravnih pravilih, ki se jih bomo vsi držali in v katerih ne more biti mesta za to, kar se je potem pozneje razvilo v pravo človekovih pravic, torej za vlogo posameznika, ki je zaščiten v razmerju do državnih oblasti.

Tako je pravzaprav na pogorišču druge svetovne vojne prišlo do začetka ustanavljanja mednarodnega sodišča za človekove pravice, ki je do zdaj vsebinsko odločalo tudi o dogajanju na območju oboroženega konflikta med Rusijo in Ukrajino. In je na neki način izkoristilo to priložnost, da se je opredelilo do širšega spektra ravnanj te države, ki je bila seveda v tistem času še članica in pogodbenica evropske konvencije, v razmerju do ljudi, prizadetih s posledicami tega konflikta.«

»Grotius je izhajal iz naravnopravne misli, kjer ima tudi vsaka politična volja države določene omejitve, ki izhajajo iz nekih naravnih zakonov, zakonov človečnosti, razuma, omejitve tudi pri uporabi oborožene sile.«

Še zadnja vzporednica, ki je bila profesorici Sancin pomembna: »Da je bilo Grotiusu v interesu, da se sprejemajo pravila, ki omogočajo čim bolj enakopravno sodelovanje teh tako imenovanih malih držav, in mislim, da je zato tudi za Slovenijo izjemnega pomena, da prepoznava mednarodno pravo kot izjemno pomembno, če ne morda najpomembnejše orodje za mednarodne odnose z zunanjo politiko, skratka svoje delovanje v mednarodni skupnosti. Ponosna sem, da Slovenija, vsaj po mojem prepričanju, to tudi zelo dobro počne in je lahko za zgled marsikateri državi, kar je ne nazadnje priznano tudi s številnimi že doseženimi prepoznavnimi članstvi v različnih organih in pa tudi spoštovanju, ki ga uživa v Strasbourgu.«

»Mare liberum« (Svobodno morje) je še eno delo Huga Grotiusa, ki je utemeljilo osnove pomorskega prava. Mare liberum je v nasprotju z doktrino Mare clausum (Zaprto morje) skozi stoletja pripeljal do sodobnega mednarodnega kompromisa, ki ga uteleša konvencija Združenih narodov o pravu morja UNCLOS iz leta 1982. O mednarodnih okoliščinah, v katerih je nastalo to delo, ki je mimogrede edino delo Huga Grotiusa, prevedeno v slovenščino, je nadrobno govoril prof. Marko Pavliha.

»Tisti čas je bil svet razdeljen na sila nepravičen čuden način. Tretjina sveta zahodno od Zelenortskih otokov in Azorov je pripadala Španiji in vzhodni del, spet tretjina, je pripadala Portugalski. Vključno s tako imenovano Vzhodno Indijo, ki pa nima neke posebne povezave z današnjo Indijo, morda Šrilanka. Osupljivo je, kako v tem delu takrat 20-letni odvetnik Grotius citira domala vse pomembne pravnike filozofe, tudi teološke mislece tako iz rimsko-grške tradicije kot tudi krščansko-judovske, od Cicerona do Plutarha, citira pesnike, recimo Vergila, in neverjetno, kako potem vse to vkomponira v strokovno razpravo. Preprosto povedano, v ekspertizi zagovarja naslednje: prvo, zagovarja svobodno plovbo, saj je, kot pravi, narava poskrbela za različno porazdelitev dobrin za vse ljudi, poskrbela je za takšne in drugačne vetrove in zato narode sili v potovanja, izmenjavo, da potujejo in se med seboj prebujajo, ampak prvi pogoj za takšno delovanje je seveda svobodna plovba.«

Pred koncem okrogle mize je mag. Jaša Vrabec komentiral, da so pravila jasna, sodišča izrekajo sodbe, ampak spremeni se pa ne kaj dosti. Vsak dan ob ogledu poročil opažamo to neke vrste razgradnjo mednarodnega prava, pa me zanima vaše mnenje. »Pred nekaj tedni smo bili na zelo zanimivem obisku v Haagu, tako na mednarodnem kazenskem sodišču kot na meddržavnem sodišču, in generalni sekretar meddržavnega sodišča je na vprašanje, kaj bo sodišče storilo, da se upre tovrstni razgradnji, odgovoril nekako tako: »Saj je zelo malo držav, ki ne spoštujejo naših odločitev. Veste, praviloma se jih držijo, in če malo poenostavljeno povem, nam gre kar dobro, ampak občutek v mednarodni javnosti je pa po mojem ravno nasproten, da tako, kot ste rekli, dr. Sancinova, da nekatere države mislijo, da ni pravično, kako je svet razdeljen in urejen, in si bodo vzele to pravico. Kako lahko sodišča, mednarodne institucije in mogoče vsak posameznik v končni fazi prispeva k temu, da bi bilo mednarodno pravo spoštovano, da bi se vrnili v čas spoštovanja človekovih pravic, ali smo zdaj na neki poti ponovne vojne vseh proti vsem?«

Dr. Sancinova se je strinjala z mislijo tajnika sodišča v Haagu, »ki seveda ni nova. Louis Hinkin je že zdavnaj povedal, da se v resnici večina držav drži večine pravil mednarodnega prava večino časa. Če bi pogledali čisto statistično, bi to statistično seveda lahko verjetno zlahka potrdili. Res pa je, da so temeljni postulati, kot je prepoved uporabe sile, zelo očitno kršeni v več primerih, in to je seveda zavoljo sodobnih komunikacijskih sredstev pravzaprav ves čas pred očmi. Kar nas seveda zelo resno skrbi. Na vse to ima pravo svoj odgovor. Pravzaprav nam zgodovina kaže, da četudi traja včasih zelo dolgo, zelo pogosto na koncu pride do tiste pravične rešitve spora ali pa neke situacije, kjer je prišlo do kakšne kršitve, res pa je, da zaradi decentraliziranosti mednarodnopravne ureditve nimamo na voljo nekih učinkovitih mehanizmov za prisilo. Evropa je, bomo rekli, v prednosti, zato ker imamo mehanizme, denimo sodbe evropskega sodišča za človekove pravice, ki se uresničujejo zelo dobro v zelo veliki meri tudi zato, ker imamo odbor ministrov Sveta Evrope. Globalno pa nimamo takih mehanizmov in zato včasih traja zelo dolgo, ampak na koncu pogosto pride tudi tu do vrnitve k spoštovanju mednarodnega prava.

Seveda tega ne bomo nikoli v celoti dosegli, ker si težko predstavljam, da bi se bile države pripravljene odreči temu delu svoje suverenosti, da bi prišlo do ustanovitve neke svetovne policije, ki bo skrbela za to, da bodo vse države ves čas spoštovale vsa pravila.«

»Sodišča zanesljivo nismo tisti edini ali pa tudi ne glavni akter, ki bo zagotovil, da bo pravo spoštovano. Ne mednarodno pravno ne drugo pravo. Mi smo lahko vest, tudi evropska sodišča za človekove pravice imajo zelo dobro vlogo. Če predvsem državne institucije, mislim predvsem na zakonodajne, izvršilne veje oblasti in na nosilce teh pooblastil v družbi, če sami ne bodo spoštovali teh zavez, potem sodišča tukaj ne bodo mogla sama nadomeščati in odpravljati teh pomanjkljivosti. To velja tudi za forum mednarodnega prava. Če se države ne bi držale svojih zavez in se zavedale, kaj je kršitev, sprejemale to mednarodno pravo kot zavezujoče, potem ni sodišča, ki bi jih vse spravilo v red.

Ko se pojavi država, ki nasprotuje nekim pravilom, tudi pravu migracij, človekovih pravic na tem področju, kar je danes, kot smo se prej pogovarjali, zelo aktualno, ostaja bolj ko ne osamljena, nanjo se lahko celo pokaže s prstom, križem pogleda, seveda tudi obsodi pred kakšnim nacionalnim sodiščem, sodiščem Evropske unije, evropskim sodiščem za človekove pravice, in dokler so to izjeme in vsi drugi živimo in delamo v zavesti spoštovanja človekovih pravic, doseženega humanitarnega prava, potem je upanje, potem je tisto, za kar si je prizadeval tudi Grotius, lahko varovano. Ko bomo vsi začeli dvigovati roke in gledati stran ter kazati na sodišča, takrat bomo pa v resnih težavah.«

Profesor Pavliha se je vprašal: »Kaj je pravzaprav bistvo sleherne organizacije, ali je to sodišče, ali je to država, ali je to mednarodna organizacija, ali je to cerkev, ali katera koli družba? Ne morem drugače kot da vedno odgovorim enako. To so ljudje in ljudje smo povezani, hočemo ali nočemo. O tem so razpravljali stoiki pred 2000 leti, daleč pred Hugom Grotiusom in humanizmom. Vsi smo povezani z vsem, in če je tako, potem ni krivo mednarodno pravo ali organizacija Združenih narodov ali evropsko sodišče za človekove pravice, kdor koli v smislu pravne osebe. Krivi so ljudje, ki zasedajo pomembne funkcije. Naslednje vprašanje je, kaj narediti, da ne bo tako. Moj odgovor je, vsaj tako si predstavljam, v holistični vzgoji, v novem pristopu, ki pa ne bo tako nov, samo obuditi je treba določene vrednote, o katerih je govoril že Hugo Grotius.«

Namesto sklepne misli ob koncu okrogle mize se je profesor Pavliha spomnil misli iz knjige Svobodno morje: »Prevečkrat želijo pravniki ugajati pomembnežem, namesto da bi se borili za pravičnost in pravo.«