TFL Vsebine / TFLGlasnik

Dejstvo je, da je podjetništvo motor razvoja vsake družbe. Je tisto, o čemer razmišljam in pišem v številnih svojih kolumnah. V dvanajstih letih TFL Glasnika se jih je nabralo kar nekaj. Zakaj? Zato, ker kot ekonomistka in podjetnica na eni strani ter kot široko razmišljujoča državljanka na drugi strani vem in se zavedam, da je prvi pogoj dobro delujoče države z vsemi njenimi podsistemi le dobro delujoče in uspešno ter stimulativno gospodarstvo. Gospodarstvo ustvarja delovna mesta in dobiček ter plačuje dajatve iz plač v državni proračun, dobiček v veliki meri porablja za vložek v nadaljnji razvoj podjetja, če si ga lastniki izplačajo, pa pred tem spet plačajo davek.

Zakaj to pišem? Zato, ker je v zadnjih mesecih ta tema v celoti izginila iz vsakodnevne agende medijev, še prej pa iz agende vlade. Podjetništva ni, postali smo nevidni in nepomembni. Pa saj ne gre za to, da bi nas bilo treba hvaliti, kako veliko dodatno vrednost na zaposlenega smo ustvarili, koliko vseh dajatev in prispevkov je posamezno podjetje vplačalo v državni proračun, koliko ljudi je zaposlenih ter jim podjetniška kreativnost in pogum zagotavljata razvoj in s tem delovna mesta, kar pomeni toliko manj skrbi za državo. Skrbi in olajšanj je celo dvakrat manj – če je zaposlen en človek, to ni več socialni problem in drugim podsistemom odpadejo skrbi zanj in drugo – država dobi denar v proračun od plačanih davkov in prispevkov.

Spominjam se, da smo pred kakšnimi desetimi leti v Združenju Manager prav plašno začeli govoriti o dobičku kot kategoriji, ki jo je treba doseči. Z leti se je potem to le utrdilo in direktorji podjetij so ponosno govorili o tem. Dodali smo tudi slogan Dobiček na pošten način – torej z dostojnimi plačami zaposlenih in plačanimi vsemi dajatvami. Slovenija je stopila na pot podjetništva, ki je izjemno uspešno. Imamo zdrava srednje velika in mala podjetja, velika pa so uspešna v svetovnem merilu. Slovenci smo vedno veljali za podjetniški narod.

Zdaj se je v dnevno agendo prikradla drugačna retorika. Izkoriščanje delavcev, solidarnost, revščina, pomoč, neurejeno zdravstvo in predvsem izjemno ponižujoče plače vzgojiteljic, bolničark, policistov itd., seveda tudi sodnikov, učiteljev in zdravnikov. Pa nedelujoč sistem pomoči revnim.

Dejstvo je, da je vse te podsisteme država dolžna servisirati in reševati, to je njena osnovna naloga. O tem ni dvoma, bolj je zanimivo, zakaj jih že ni rešila. Zakaj je dopustila, da so plače v javnem sektorju tako nizke za profile, v katerih ne bi smele biti take niti pod razno? Zakaj je kar nekaj plačnih razredov pod minimalno plačo?

V podjetjih se nam kaj takega ne bi moglo zgoditi. Ves čas optimiziramo procese, spremljamo dogajanje na trgu in plače prilagajamo trenutnim razmeram. Zato smo uspešni. Tudi državna administracija bi morala biti uspešna, to je njena dolžnost in odgovornost, zato jo plačujemo. To pomeni, da optimizira delovne procese v administraciji, da predlaga tako plačno politiko, da bo primerna za delovna mesta, kot so sodnik, zdravnik, ki je sicer tudi na trgu, pa učitelj, ki ga še kako potrebujemo, ali policist. Kdo pa nas, podjetnike, sprašuje, ali imamo optimalno urejene plače, produkcijske procese … Če jih ne bi imeli, bi se to na koncu odrazilo v slabem rezultatu brez dobička in razvoja ter bi propadli. Smo torej odgovorni za svoja dejanja. In vemo, da moramo delati.

Zato je nesprejemljivo kot postulat izreči, da se minimalna plača poveča za 100 evrov in da bo delovnik trajal 30 ur. Seveda vsak želi zaposlene dobro plačati in upam samo, da bodo nekatere panoge to zmogle. Upam, da jim bo kalkulacija prodajnih cen z upoštevanimi stroški to dovolila. Tudi zato, ker je dostojno, da človek živi s slabimi 900 evri na mesec. Ampak skrajševanje delovnika kar tako ‒ to pa verjetno ne bo šlo. Proizvodnja ima normative, morda je v storitvenih dejavnostih lažje. Menim, da mora vsak delodajalec sam oceniti svojo situacijo in sprejeti ustrezen sklep glede na možnosti, ki jih ima. Še hujša je izjava, da ne bomo imeli revnih, pa tudi bogatih ne. Prosim? Zakaj pa ne bi imeli bogatih?

Če se vrnem nazaj, da bo jasno: pripravljeni smo delati in plačevati davščine v proračun, država pa naj zagotovi solidarno družbo. S tem ni nič narobe, nasprotno, višji ko je standard, več sredstev je na voljo in bolj se lahko razvijejo vsi podsistemi družbe, kot so zdravstvo, šolstvo, tudi policija, predvsem pa vse institucije, ki zagotavljajo hitro reševanje socialnih problemov v družbi. A za to je odgovorna država. Mora in dolžna je pametno in odgovorno ter racionalno upravljati proračun oziroma davkoplačevalski denar.

Davorin Kračun, predsednik fiskalnega sveta, vedno znova pove, da lahko država potroši le toliko, kot je za javne finance še vzdržno, in svoje trditve vedno podkrepi s številkami. Pomeni, da je neka stopnja zadolževanja še dovoljena, ne pa preveč. Podobno gospodinjski ali podjetniški logiki. Tudi zadnje veliko zadolževanje za 1,5 milijarde evrov, ki naj bi bilo namenjeno energetskim podjetjem za pokrivanje razlike v ceni za elektriko, ki so jo kupila na evropskem trgu, in ceno, po kateri elektriko ponujajo odjemalcem na domačem trgu, je verjetno sprejemljivo, to je ukrep vseh evropskih držav in pomeni pomoč gospodarstvu. Ne vem pa, ali je sprejemljivo, da se del tega denarja prelije v dobre plače in božičnico zaposlenim v teh podjetjih. Na kakšni osnovi? Potem bi morala vsa podjetja v državni lasti ravnati podobno, a seveda niso.

Zato apeliram, da podjetništvu zagotovimo mesto, ki si ga zasluži. Spoštovanje in zavedanje, da ustvarja prihodek in plačuje davke ter zaposluje, in da vemo, da so podjetniška kreativnost, znanje, pogum in pripravljenost tvegati ključni motorji razvoja. Predvsem pa mu mora država zagotavljati stimulativne pogoje, da bo vedno tako. Vsa odlična podjetja in njihovi direktorji se na vseh prireditvah, kjer se slavi podjetništvo, najprej za uspeh zahvalijo svojim ekipam. Pa ne le iz vljudnosti, pač pa zato, ker znajo ceniti njihov prispevek k uspehu, jih primerno nagraditi in poskrbeti za njihovo zadovoljstvo. Zakaj ne bi bilo tako tudi v drugih družbenih podsistemih? Šele tako bomo postali zares solidarna družba.