TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni:

v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 49107/2008 z dne 1.8.2008 vzdrži v veljavi v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da v 8 dneh plača tožeči stranki 25.211,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.7.2008 do plačila in da ji povrne izvršilne stroške v višini 136,00 EUR;

v 3. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da je dolžna v 15 dneh povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.193,86 EUR; v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. V delu 1. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 25.211,34 EUR od 31.12.2003 do 17.7.2008, se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu 1. točke izreka potrdi.

3. Druga točka izreka izpodbijane sodbe se razveljavi in se tožba s podrednim tožbenim zahtevkom zavrže.

4. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 995,86 EUR.

Temeljno načelo obligacijskega prava „pacta sunt servanda“ govori o tem, da pogodbe vežejo in da jih je treba izpolnjevati. Obveznostna razmerja torej ne prenehajo veljati kar sama od sebe. Do prenehanja pogodbe oziroma do njenega razdrtja pride samo pod določenimi pogoji, ki bodisi terjajo ustrezne aktivnosti strank bodisi so odvisni od nastopa določenih dejstev, na katere zakon veže takšno pravno posledico.

Upoštevaje enotno stališče pravdnih strank, da bi bilo nadaljnje izpolnjevanje te pogodbe brezsmiselno, saj se je njen namen izjalovil, je tožbo šteti tudi kot izjavo volje tožeče stranke, da pogodbo razdira, oziroma, da s tožbo zahteva to, kar ji po prenehanju pogodbe pripada. Zahtevek tožeče stranke je po svoji pravni naravi kondikcijski (reparacijski).