TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/19) se razveljavi.

Ustavno sodišče mora samostojnost oziroma neodvisnost centralne banke iz drugega odstavka 152. člena Ustave razlagati v tesnem sozvočju z razlago tega pojma v pravu Evropske unije, kot ta izhaja iz primarnega prava Evropske unije in sodne prakse Sodišča Evropske unije.   Finančna neodvisnost centralne banke pomeni zagotavljanje finančnih sredstev, potrebnih za učinkovito delo centralne banke. Ker centralne banke sprejemajo odločitve, ki zanje neizogibno pomenijo tveganje za izgube, imajo pomembno vlogo pri finančni neodvisnosti splošne rezerve centralne banke kot rezerve za finančna tveganja, neizogibno povezana s temi operacijami.    Izpodbijani 40. člen Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB) ima več ustavno nesprejemljivih učinkov na neodvisnost Banke Slovenije. Vsem je skupno to, da posegajo v njene splošne rezerve oziroma ji preprečujejo njihovo samostojno oblikovanje, in sicer vse v zvezi z naložitvijo odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med temeljne funkcije centralne banke. To Banko Slovenijo postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov, v katerem je potencialno izpostavljena političnim pritiskom. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je izpodbijani 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave.   Pavšalno nadomestilo iz 4. do 7. člena ZPSVIKOB se financira na enak način kot odškodnine na podlagi pravnomočnih odločb, izdanih po ZPSVIKOB. Iz enakih razlogov, kot je protiustaven 40. člen ZPSVIKOB, so protiustavni tudi 4. do 7. člen ZPSVIKOB. Poleg navedenega pa so te določbe v neskladju tudi s prepovedjo denarnega financiranja, ki je del načela samostojnosti oziroma neodvisnosti centralne banke iz drugega stavka prvega odstavka 152. člena Ustave. Zakonodajalec je namreč uvedel obveznost plačila, ki izhaja neposredno iz njegovih političnih odločitev, in ne iz načina, kako je Banka Slovenije opravljala svoje naloge, in iz njenih odločitev, ki jih je sprejela v tem okviru.   Očitki predlagateljice zoper 10. člen ZPSVIKOB, ki določa javno objavo nekaterih dokumentov in njihovih povzetkov na spletni strani Banke Slovenije, se po vsebini omejujejo na domnevno neskladje tega člena s 53. in 54. členom Direktive 2013/36/EU. Ker glede na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi Banka Slovenije (C-45/219) ta direktiva za navedeno dokumentacijo ne velja, je Ustavno sodišče ugotovilo, da predlagateljica ni izkazala, da 10. člen ZPSVIKOB posega v s pravom Evropske unije skladno razloženo ustavno pravico do poslovne skrivnosti iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Ustavno sodišče se je opredelilo tudi do očitkov predlagateljice, da 11. do 23. člen ZPSVIKOB kršijo ustavno pravico do varstva poslovne skrivnosti . Ti očitki so se po vsebini nanašali na dostopnost v virtualni podatkovni sobi iz 22. člena ZPSVIKOB poročila o obremenitvenih testih, ocen vrednosti sredstev bank in poročil o pregledu kakovosti sredstev prav vsem potencialnim odškodninskim tožnikom, to je nekdanjim imetnikom in njihovim pooblaščencem. Vendar predlagateljici ni uspelo izkazati, da 11. do 23. člen ZPSVIKOB posegajo v ustavno varovano pravico do poslovne skrivnosti, ki varuje informacije oziroma podatke poslovne narave, ki so po vsebini taki, da obstaja verjetnost, da bi njihova prosta dostopnost ali dostopnost poslovnemu konkurentu poslovnemu subjektu povzročila občutno škodo. Upoštevaje predvsem močno časovno oddaljenost obdobja izbrisa kvalificiranih obveznosti in pavšalno zatrjevanje predlagateljice o grozeči škodi javnih razkritij za poslovne banke in njihove komitente, Ustavno sodišče ni moglo ugotoviti niti posega v pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave.   Na podlagi odločitve o razveljavitvi 40. člena ZPSVIKOB je Ustavno sodišče razveljavilo še vse preostale, izpodbijane in neizpodbijane določbe ZPSVIKOB. Omenjeno določbo je namreč štelo za vsebinsko jedro zakona, ki je tesno povezano z vsemi drugimi določbami ZPSVIKOB in jih celo osmišljuje. Drugačna odločitev od razveljavitve celotnega zakona po mnenju Ustavnega sodišča ne bi ustrezala namenu zakonodajalca, da naj bo ZPSVIKOB zakon o dejanski in pravni odškodninski odgovornosti Banke Slovenije.