TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Referendumsko vprašanje, vsebovano v zahtevi za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma o predlogu Zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12.1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, ki se v prvi alineji glasi, da: "mora vsaka oseba, ki je bila dne 25. 2. 1992 prenesena iz registra stalnega prebivališča v register tujcev brez stalnega prebivališča in želi uveljaviti status stalnega prebivališča za nazaj, začeti postopke z ustrezno vlogo, v kateri mora pojasniti okoliščine, zaradi katerih si ni pravočasno uredila statusa skladno s Temeljno ustavno listino in ustavnim zakonom za njeno izvedbo ter zakonom o tujcih oziroma drugimi predpisi, ki so urejali to problematiko v obdobju po osamosvojitvi Republike Slovenije;" je v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz prejšnje točke izreka, ki se v drugi alineji glasi, da: "je rok za vložitev vloge za priznanje statusa stalnega prebivališča za nazaj 6 mesecev po uveljavitvi tega zakona;" ni v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz 1. točke izreka, ki se v tretji alineji glasi, da: "se prizna status za nazaj samo osebam, za katere se ugotovi, da so si poskušale urediti svoj status v celotnem obdobju od 25. 2. 1992 dalje, pa si tega niso mogle urediti zaradi objektivnih okoliščin oziroma zaradi kršitve materialnega ali procesnega prava s strani upravnega organa;" je v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz 1. točke izreka, ki se v četrti alineji glasi, da: "lahko zahteva obnovo postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje po zakonu o tujcih (ZTuj1 in ZTuj2) ali ZUSDDD oziroma po tem zakonu tudi Zveza veteranov vojne za Slovenijo, rok za vložitev take zahteve pa je dve leti po uveljavitvi tega zakona oziroma po izdaji odločbe po tem zakonu;" je v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz 1. točke izreka, ki se v delu pete alineje glasi, da: "upravičenci po tem zakonu niso osebe, ki se niso odzvale pozivu Predsedstva Republike Slovenije za prestop iz JLA oziroma sestave zveznih organov SFRJ v roku, določenem v tem pozivu;" je v nasprotju z Ustavo, v preostalem delu, ki se glasi: "oziroma so delovale proti vrednotam, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije;" ni v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz 1. točke izreka, ki se v šesti alineji glasi, da: "je izključena vsaka možnost uveljavljanja pravic, ki so vezane na status stalnega prebivališča za nazaj (retroaktivno), oziroma izplačevanja odškodnin;" je v nasprotju z Ustavo. Referendumsko vprašanje iz 1. točke izreka, ki se v sedmi alineji glasi, da: "se v zakonu izrecno določi kot hujše kaznivo dejanje vsako dejanje upravnega organa pri izdajanju odločb v zvezi z urejanjem statusa za nazaj, ki je v očitnem nasprotju z ustavo, vključno z morebitnim izdajanjem odločb o priznanju statusa stalnega prebivališča za nazaj brez izrecne podlage zakona ali zakonitega predpisa, kar določa tretji odstavek 153. člena Ustave Republike Slovenije," je v nasprotju z Ustavo. Odločba začne učinkovati z dnem vročitve Državnemu zboru.

Rešitvi, vsebovani v prvi in tretji alineji referendumskega vprašanja, temeljita na razlagi, da bi si državljani drugih republik morali urediti svoj pravni status, v katerem so se znašli po 25. 2. 1992, skladno s Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju TUL), z Ustavnim zakonom za izvedbo TUL (Uradni list RS, št. 1/91-I - v nadaljevanju UZITUL) in ZTuj "oziroma drugimi predpisi, ki so urejali problematiko v obdobju po osamosvojitvi Republike Slovenije." Ustavno sodišče je ugotovilo, da je razlaga III. točke TUL in 13. člena UZITUL, po kateri se državljanom drugih republik, ki so na dan plebiscita imeli prijavljeno stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije in ki so ga imeli tudi ob izteku roka iz ZTuj ter so v Republiki Sloveniji tudi dejansko živeli, ne prizna nobenega statusa in da so s potekom rokov izgubili stalno prebivanje, ki si ga morajo začeti na novo urejati, kot da so se pravkar naselili v Republiki Sloveniji, pravno ne vzdrži in nima opore v nobeni od uveljavljenih razlag, ki jih pozna pravna stroke, ter je v očitnem nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). V skladu z načelom enakosti, ki ga vsebuje že TUL v III. točki, bi bila edino le razlaga, na podlagi katere bi bilo državljanom drugih republik priznano stalno prebivanje, tako kot je bilo priznano tujcem iz tretjega odstavka 82. člena ZTuj. Ureditev, predlagana v prvi alineji referendumskega vprašanja, je v delu, v katerem opredeljuje kot upravičene osebe za uveljavljenje statusa stalnega prebivališča za nazaj tiste osebe, ki so bile dne 25. 2. 1992 "prenesene iz registra stalnega prebivališča v register tujcev brez stalnega prebivališča", tudi v nasprotju s tistim od načel pravne države, ki zahteva, da so pravne norme jasne, določne in nedvoumne in da ne sme biti od vsakokratnega razlagalca odvisno, kako jih bo razlagal. Ker bi opredelitev upravičene osebe iz prve alineje referendumskega vprašanja, če bi bila sprejeta na referendumu, pomenila, da bi moral zakonodajalec uzakoniti opredelitev, ki se sklicuje na prenos v neobstoječi register, oziroma bi izhajala iz pravnega stanja, ki ni obstajalo, je predlagana ureditev v prvi alineji referendumskega vprašanja v neskladju z 2. členom Ustave tudi iz tega razloga. V drugi alineji vsebovano referendumsko vprašanje, ki bi zakonodajalca zavezalo, da kot rok za vložitev vloge za priznanje statusa stalnega prebivališča za nazaj določi šest mesecev, sama po sebi ni v nasprotju z Ustavo, čeprav je rešitev manj ugodna od predlagane zakonske ureditve. V četrti alineji referendumskega vprašanja predlagana ureditev, po kateri, naj se določi kot predlagatelj obnove postopka Zveza veteranov vojne za Slovenije ter kot rok za vložitev takšnega predloga dve leti, je v nasprotju z 2. členom Ustave, ker ne bi bila konsistentna s tistimi določbami Zakona o upravnem postopku, ki urejajo obnovo postopka kot "splošno" izredno pravno sredstvo zoper dokončne upravne odločbe. V peti alineji referendumskega vprašanja predlagani pogoj, ki naj bi izključeval možnost pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje tistim osebam, ki se niso odzvale pozivu Predsedstva Republike Slovenije za prestop iz JLA oziroma iz sestave zveznih organov SFRJ v roku, določenem v tem pozivu, bi pomenil očitno nasprotje z Ustavo, predvsem z načelom zaupanja v pravo kot enim od načel pravne države iz 2. člena Ustave, in kršitev pravice do enakega obravnavanja iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pogoj, predlagan v isti alineji referendumskega vprašanja, po katerem bi bile izključene tudi osebe, ki so delovale proti vrednotam, ki jih v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena UZITUL varuje kazenska zakonodaja Republike Slovenije, pa po oceni ustavnega sodišče ne bi bil v nasprotju z Ustavo. Pri tem je Ustavno sodišče izhajalo iz tega, da je treba 4. člen UZITUL razlagati v povezavi z 20. členom UZITUL. Poleg tega je upoštevalo tudi to, da mora takšno delovanje vsebovati vse znake katerega izmed kaznivih dejanj, na katere se nanaša navedena določba. Po ureditvi, predlagani v šesti alineji referendumskega vprašanja, naj bi bila v celoti izključena vsakršna možnost povračila škode, ki naj bi jo utrpeli državljani drugih republik zaradi nemožnosti uveljavljanja pravic, vezanih na stalno prebivanje. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je izključitev možnosti zahtevati odškodnino zaradi protipravnega ravnanja države v nasprotju s 26. členom Ustave,izključitev vsakršne možnosti uveljavljanja pravic, vezanih na priznanje statusa stalnega prebivanja, za nazaj, pa v nasprotju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do odprave posledic kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V sedmi alineji referendumskega vprašanja je predlagana ureditev, po kateri naj bi se kot posebno kaznivo dejanje določilo nezakonito in neustavno izdajanje odločb o stalnem prebivanju, ki bi imele učinek za nazaj. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je predlagana ureditev, ki predstavlja novo inkriminacijo, ki posega na področje že obstoječega kaznivega dejanja, v nasprotju s prvim odstavkom 28. člena Ustave. Kadar se referendumsko vprašanje nanaša na bodočo zakonodajalčevo obveznost, da neko ravnanje določi kot kaznivo dejanje, je treba jamstva, ki jih daje načelo zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, upoštevati že pri oblikovanju referendumskega vprašanja in ne šele ali samo pri oblikovanju kazenskopravne norme na podlagi izglasovanega referendumskega vprašanja.