TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Murska Sobota št. 330-2963/2018-10 (0403) z dne 14. 12. 2018, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 25,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje, do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom se zavrne.

Ob skupni prodaji kmetijskih in gozdnih zemljišč, hkratna uporaba določb ZKZ in ZG, ne more temeljiti na uporabi pretežnostnega načela, temveč se mora uporabiti norme, ki jih glede vrstnega reda predkupnih pravic predpisujeta tako ZKZ kot ZG. Na tej podlagi mora pristojna upravna enota ugotoviti, katera od oseb, ki so ob sprejemu ponudbe uveljavljale predkupno pravico, je na podlagi ZKZ upravičena do nakupa ponujenih kmetijskih zemljišč, in katera je na podlagi določb ZG upravičena do nakupa gozda iz paketne prodaje. Le če je upravičena oseba glede nakupa obeh vrst nepremičnin ista, je mogoče tak pravni posel odobriti, sicer pa je treba odobritev z odločbo zavrniti.

V obravnavani zadevi ni problem uporaba določb ZKZ ali ZG, vendar sodišče sledi načinu razlogovanja Vrhovnega sodišča iz sodbe X Ips 32/2018 z dne 8. 7. 2020, da je kljub paketni prodaji nepremičnin (način prodaje je v dispoziciji kupca) treba, pri uporabi zakona izhajati iz pravnega stanja posamezne nepremičnine. V obravnavani zadevi, ko je sporna le uporaba določb ZKZ, je po presoji sodišča določbo 23. člena ZKZ o predkupni pravici, pravilno uporabiti tako, da je kot predkupnega upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ treba šteti le tistega sprejemnika ponudbe, ki pogoje za predkupno upravičenje na tej podlagi izpolnjuje kot solastnik pri vseh nepremičninah, ki so predmet prodaje v paketu. Na podlagi navedenega sodišče soglaša s tožnikom, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, ko je oba kupca izenačila in štela za predkupna upravičenca po 1. točki prvega odstavka 23. člena ZKZ. Takšno stališče je v nasprotju z določbami ZKZ, ki urejajo (omejujejo) promet s kmetijskimi zemljišči in na tej podlagi oblikovano sodno prakso Vrhovnega sodišča.