TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. v pravni opredelitvi kaznivega dejanja tako, da se dejanje, opisano pod točko 2 izreka, pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1;

2. v odločbi o kazenski sankciji tako, da se glasi:

Obdolženki se za kaznivo dejanje zatajitve, na podlagi petega odstavka 208. člena KZ-1, določi kazen 3 (tri) mesece zapora ter za kaznivo dejanje tatvine, na podlagi drugega odstavka 204. člena KZ-1, določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, nato se obdolženki, na podlagi 3. in 4. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, izreče enotna kazen 7 (sedem) mesecev zapora.

Pravnomočne pogojne obsodbe Okrajnega sodišča v Brežicah III K 44543/2018 z dne 28. 9. 2018, s katero je bila za kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 določena kazen 7 (sedem) mesecev zapora s preizkusno dobo 5 (petih) let, se ne prekliče in se obsojenki čas prestajanja zaporne kazni po tej sodbi ne šteje v preizkusno dobo po navedeni pogojni obsodbi. Premoženjskopravni zahtevek oškodovane trgovine [...], ki mu je bilo ugodeno z zgoraj navedeno pogojno obsodbo, ostane v veljavi in je zato obsojena A. A. dolžna navedeni trgovini plačati znesek 16,84 EUR.

II. Pritožba obdolženkinega zagovornika se kot neutemeljena zavrne in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

V vseh primerih, ko storilec stori ali poskusi storiti tatvino stvari, za katere ne ve, kakšne vrednosti so, za kar gre v obravnavani zadevi, ne moremo govoriti o storilčevem naklepu glede prilastitve stvari majhne vrednosti, ki je zakonski znak majhne tatvine po drugem odstavku 204. člena KZ-1, zato bo v teh primerih vedno podano kaznivo dejanje po prvem odstavku 204. člena KZ-1 oziroma poskus tega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za navidezni stek zaradi inkluzije. Za razmerje inkluzije gre, če presoja konkretnih okoliščin kaznivih dejanj v steku (ne pa primerjava abstraktnih zakonskih znakov kot pri navideznem steku zaradi razmerja konsumpcije, specialnosti ali subsidiarnosti), pokaže, da bi bilo dvojno kaznovanje nesmiselno, ker je kriminalna količina enega kaznivega dejanja v primerjavi z drugim zanemarljiva, postranska ali malo pomembna posebna okoliščina hujšega kaznivega dejanja.

Odločba o kazenski sankciji sodbe I K 16201/2019 z dne 9. 3. 2020 je izgubila samostojnost in je sodišče ne bi smelo ponovno upoštevati ob izreku enotne kazni v izpodbijani sodbi. Ker jo je upoštevalo, je prekršilo kazenski zakon, saj je bila ista obdolženki izrečena kazenska sankcija upoštevana dvakrat.