TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih.

Predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.

tekst :

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se spremeni tako, da se predlog za vknjižbo lastninske pravice in predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine zavrneta.

Dovoli se izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Predlagateljica sama nosi stroške pritožbenega postopka.

O b r a z l o ž i t e v :

Sodišče prve je z izpodbijanim sklepom dovolilo vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Predmet prodaje po navedeni listini je stanovanje št. 17 v izmeri 60,67 m2, ki se nahaja v 3. nadstropju stanovanjske hiše na naslovu ..... z identifikacijsko št. stavbe 448.ES, stoječe na parc. št. 127/18 in 127/25 k.o. X. Stanovanje je vpisano v vl. št. 1693/18 k.o. X. v korist in na ime DD in EE, za oba do 1/1 skupne lastnine. Predlagateljica je pravna naslednica na podlagi pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC ter kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995. Na podlagi člena 190 SZ-1 je predlagateljica solastnica zemljišča, na katerem stoji večstanovanjska stavba in nepremičnine 448.ES, ki so vse vpisane v vl. št. 1693 k.o. X. do 363/10000. Na podlagi vzpostavljene kupoprodajne pogodbe z dne 13.2.1978, kupoprodajne pogodbe z dne 4.9.1995 in člena 190 SZ-1 je sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice.

Proti navedenemu sklepu se pritožuje udeleženec EE in uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se pritožbi ugodi in predlog za vknjižbo lastninske pravice zavrne. V pritožbi pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru predlaga vknjižbo lastninske pravice na posamezno enoto v stanovanjski hiši ..., ki stoji na parc. št. 1639/1 k.o. X. Ta parcela je v zemljiški knjigi še vedno vknjižena kot skupna lastnina DD in EE, torej pritožnika. Pritožnik je vknjižen kot lastnik nepremičnine in ni nikoli nastopal kot prodajalec, čeprav je po stanju zemljiške knjige on lastnik parcele. Sklep o vknjižbi ne izkaže pravnega nasledstva. Vknjižbo lastninske pravice se lahko opravi samo, če je izkazano pravno nasledstvo v razmerju do zemljiškoknjižnega lastnika. Sklep naslovnega sodišča se neutemeljeno sklicuje na člen 8 SPZ. Ta člen določa povezanost zemljišča in objekta in sicer vse, kar je po namenu trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine, razen če zakon določa drugače. Nepremičnina je zemljišče. Po zemljišču se odloča ravno usoda tistega, kar je zgrajeno na zemljišču. Prenos lastnine lahko dovoli samo zemljiškoknjižni lastnik. To je edina podlaga za vknjižbo lastninske pravice na novega pridobitelja od dosedanjega lastnika, ki je vknjižen kot lastnik. Izpodbijani sklep ne more biti dopusten, saj ni izkazano pravno nasledstvo in ne obstojijo listine, ki bi dopuščale pravni prenos lastninske pravice na konkretnih nepremičninah v korist novih lastnikov brez sodelovanja pritožnika.

Predlagateljica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča, podatkov v spisu ter podatkov zemljiške knjige, ki jih je vpogledalo drugostopno sodišče izhaja, da je predlagateljica predlagala vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini – stanovanju št. 17, vpisani v podvložek 1639/18 k.o. X.. Ker ni razpolagala z ustrezno listino, ki je lahko podlaga za vknjižbo lastninske pravice v smislu določb 40. in 41. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1), je hkrati predlagala tudi vzpostavitev zemljiškoknjižne listine – pogodbe o prodaji in nakupu stanovanja, sklenjene med prodajalcem AA in kupcema BB in CC dne 13.2.1978. Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku dovolilo predlagano vzpostavitev zemljiškoknjižne listine in tudi predlagano vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice. Pritožbeno sodišče je že ob prvi razveljavitvi sklepa prvostopnega sodišča dne 13.2.2008 pojasnilo, da se v takšnem primeru kot je obravnavani, vknjižba lastninske pravice v korist predlagatelja lahko dovoli le, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji za dovolitev vknjižbe lastninske pravice v korist predlagatelja, določeni v ZZK-1. Pogoji za dovolitev vpisa po 148. členu ZZK-1 so, da izhaja utemeljenost zahtevka za vpis iz listine, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom vpis zahteva, da listina, na podlagi katere se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis oziroma na podlagi katere zemljiškoknjižno sodišče o vpisu odloča po uradni dolžnosti, po vsebini in drugih lastnostih ustreza pogojem, ki jih ta zakon določa za listine, ki so podlaga za vpis, da je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen, da po stanju zemljiške knjige ne izhaja druga ovira za vpis in da so izpolnjeni drugi pogoji za dovolitev vpisa, ki jih za posamezno vrsto vpisa določa ta zakon. Ob upoštevanju določbe 150. člena ZZK-1 je vpis po stanju zemljiške knjige dovoljen proti osebi, v korist katere je vknjižena ali predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo opravil vpis in če je ta oseba izstavila zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se z zemljiškoknjižnim predlogom zahteva vpis. Pri večkratnih zaporednih prenosih pravice, ki niso vpisani v zemljiški knjigi, lahko zadnji pridobitelj pravice zahteva vknjižbo oziroma predznambo pravice neposredno v svojo korist, če zemljiškoknjižnemu predlogu za vsak prenos priloži listino, ki bi bila podlaga za vknjižbo pravice v korist njegovega pravnega prednika. S to določbo se varuje načelo pravnega prednika, ki je uzakonjeno v 9. členu ZZK-1.

AA ni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, pri kateri se predlaga obravnavani vpis, saj je bila pred spornim vpisom pri nepremičnini vl. št. 1639/18 k.o. X. vpisana skupna lastnina v korist DD in EE, kar ugotavlja tudi prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu. Predlagateljica za prehod pravice med njima in AA ni predložila nobene listine. To pa pomeni, da oseba, proti kateri se predlaga vpis, ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila ali listine, ki bi bila lahko podlaga za vknjižbo pravice v korist AA. V obravnavanem primeru je bilo več zaporednih prenosov pravice, ki pa niso bili vpisani v zemljiško knjigo, zato bi bil predlog predlagateljice ob upoštevanju citiranega 2. odstavka 150. člena ZZK-1 utemeljen le v primeru, če bi predlagateljica v ustrezni obliki predložila listine o vseh sklenjenih pravnih poslih. Očitno te listine ni ali z njo ne razpolaga, na kar je mogoče sklepati tudi glede na okoliščino, da je predlagateljica zoper EE že vložila tožbo, s katero uveljavlja lastninsko pravico na sporni nepremičnini. To je tudi prava pot za rešitev spornega razmerja, saj vknjižba solastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji večstanovanjska stavba, v kateri se nahaja stanovanje, za katerega se predlaga vknjižba lastninske pravice, na podlagi določbe 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. Citirano zakonsko določilo namreč pravi, da med skupne dele večstanovanjske stavbe spadajo zemljišča, na katerih so imeli na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe etažni lastniki ne glede na to, ali so bila ta zemljišča določena kot funkcionalna zemljišča ali ne. Takšno zemljišče je v solastnini etažnih lastnikov (1. odstavek). V vsakem primeru se šteje, da je skupni del večstanovanjske stavbe zemljišče, na katerem stoji stavba. Parcelacija zemljišča, na katerem stavba stoji, se lahko izvede na zahtevo upravnika brez parcelacijskega dovoljenja. Vlogo za parcelacijo lahko da upravnik brez soglasja lastnikov zemljišč (2. odstavek). Če v zemljiški knjigi pravica uporabe ni vpisana v korist etažnih lastnikov, se pravica uporabe na dan uveljavitve ZLNDL ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja večstanovanjske stavbe. Če na območjih, kjer je bilo zgrajeno več večstanovanjskih stavb te pravice ni mogoče ugotoviti, se smiselno uporabijo določbe o pogodbeni komasaciji. Če je v večstanovanjski stavbi obvezno imenovanje upravnika, etažni lastniki ne morejo samostojno nastopati v komasacijskem postopku, ampak jih zastopa upravnik (3. odstavek). V obravnavanem primeru predlagateljica ni bila imetnica pravice uporabe v času uveljavitve ZLNDL, zato vknjižba lastninske pravice direktno na podlagi tega zakona po presoji pritožbenega sodišča ni mogoča. ZZK-1 namreč določa, da se vknjižba pravic lahko dovoli le na podlagi listin, naštetih v 1. in 2. odstavku 40. člena ZZK-1, med katerimi je sicer navedena tudi odločba državnega organa (8. točka), vendar pa takšna odločba za obravnavano sporno razmerje očitno ni bila izdana, saj se nanjo ne sklicuje niti predlagateljica, niti sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Iz podatkov v spisu pa tudi ne izhaja, da bi bil za ureditev spornega razmerja izpeljan kakršenkoli postopek, predviden po citiranih 2. in 3. odstavku 190. člena SZ-1.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da vpis lastninske pravice v korist predlagateljice ni dovoljen, saj sodišče zaradi formalnosti zemljiškoknjižnega postopka in načela pravnega prednika ne sme dovoliti vpisa, če predlagatelj ne izkaže vseh pogojev oziroma predloži listin, ki bi jih moral. Ker sta postopka za vpis lastninske pravice in za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine povezana postopka in je glede obeh mogoča le enaka odločitev, je bilo potrebno zavrniti tudi predlog za vzpostavitev zemljiškoknjižne listine, saj če ni pogojev za vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice, potem tudi odločanje o vzpostavitvi zemljiškoknjižne listine ni dovoljeno. Pritožbeno sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 3. odstavka 161. člena ZZK-1 pritožbi udeleženca ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je zavrnilo predlagani zemljiškoknjižni predlog ter hkrati dovolilo izbris vpisov, ki so bili opravljeni na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega sodnika in izbris zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa.

Ob upoštevanju določbe 2. odstavka 120. člena ZZK-1 se v zemljiškoknjižnem postopku glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo splošne določbe Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ker ZZK-1 nima posebnih določb o stroških zemljiškoknjižnega postopka, je potrebno uporabiti določbo 35. člena ZNP glede stroškov postopka, ki v 1. odstavku pravi, da v nepravdnem postopku vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določil predlagateljica sama nosi stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.