TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Zakon o pravdnem postopku določa, da sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti med drugim, če je pooblaščenec stranke z njim v zakonu (3. točka 71. člena). S pooblastilom je izkazano, da je toženčev pooblaščenec le odvetnik D. S. ne pa tudi G. V.. Dejstvo, da imata ta odvetnika skupno pisarno, ne pomeni, da je s tem pooblaščen tudi odvetnik V.. Zakon ne le, da kaj takšnega ne določa marveč tudi ne nudi podlage za sklepanje o tem, da so s pooblastilom enemu izmed odvetnikov v odvetniški pisarni pooblaščeni vsi njeni odvetniki (peto poglavje ZPP, II. poglavje zakona o odvetništvu, Ur. list RS, št. 18/93 - ZOdv). Pri pisarni obeh odvetnikov pa ne gre za odvetniško družbo (38. in 4. člen ZOdv). Kolikor pa meri revizija na okoliščine zaradi skupne pisarne, ki vzbujajo dvom o sodničini nepristranskosti, kar je lahko relativni razlog za izločitev sodnika (6. točka 71.

člena ZPP), tega ne more uveljavljati z izrednim pravnim sredstvom, pač pa že v postopku z rednim pravnim sredstvom (tretji odstavek 73. člena ZPP).

Prav gotovo vpliva na otrokovo željo dejstvo, da otrok že več let po razpadu zakonske zveze živi le s tožencem in s tožnico pravih stikov tako rekoč ni imel. V zvezi s tem tudi ni mogoče izključiti toženčevih vplivov. Vendar so vse to dejstva, ki jih je spočetka povzročil tožničin odhod iz družinske skupnosti in ki jih zvečine ni mogoče ne preprečiti ne zanikati. Ker je torej otrokova želja v takšnih primerih sad danih razmer, jo je pač potrebno presojati ob njihovem upoštevanju, ne pa jih prezreti. Res govori konvencija o otrokovi pravici prostega izražanja želje, vendar to ne pomeni izvesti kakšnega postopka, v katerem bi otroka dali v varstvo komu tretjemu ali kakšni ustanovi, da bi v njem dozorela prosta volja in da bi potem prosto izrazil svojo željo. Bržkone bi takšen postopek otroku prej škodil kot koristil, končni rezultat pa bi bil tudi lahko vprašljiv.