TFL Vsebine / TFLGlasnik

Transparentnost postopkov in odprtost obravnav, ločena mnenja sodnikov, pristop EU k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (EKČP) in spopadanje s sodnimi zaostanki je le nekaj vprašanj, ki sta se jih dotaknila predsednika Sodišča EU profesor Koen Lenaerts in Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) profesor Robert Spano na okrogli mizi v okviru praznovanja stoletnice Pravne fakultete Univerze v Ljubljani. Okroglo mizo z naslovom Izzivi in perspektive najvišjih evropskih sodišč je organiziral Mednarodni forum PF pod vodstvom profesorja dr. Janeza Kranjca 27. maja 2021. Vodila pa sta jo londonska odvetnica Shaheed Fatima QC in profesor na NYU Joseph H. H. Weiler. Okrogla miza je, kot je običajno za današnje razmere, potekala videokonferenčno.

Večja odprtost Sodišča EU?

»Pandemija covida-19 je bila za veliko stvari slaba, za eno pa ne,« je menil Lenaerts in dodal: »Kolege sem skušal prepričati, da bi odprli obravnave. Imam vtis, da se je po tehničnih ukrepih, ki smo jih morali sprejeti, če smo želeli ohraniti delovanje kljub pandemiji (ljudje niso mogli priti v Luksemburg), zmanjšal upor tistih, ki niso bili vajeni video prenosov naših obravnav. Pravzaprav se zdaj vse naše obravnave prenašajo. Sicer niso javno dostopne, spremljajo pa jih različni organi držav članic. Zato upam, da bomo lahko naslednje leto, ko bo Sodišče slavilo 70. obletnico, celotno leto posvetili večji dostopnosti državljanov in povečali transparentnost naših obravnav, morda ne prav vseh, ker jih je zelo veliko, ampak vsaj obravnav pred velikim senatom oziroma ko gre za pomembna načela.«

Na področju prenosa obravnav v živo ima ESČP že bogato prakso, saj jih prek spleta prenaša že od leta 2007 in so vse dosegljive tudi v njegovem spletnem arhivu, ki je pogosto obiskan in uporabljan. »Že večkrat sem dejal, da so zaprta, samostanska sodišča stvar preteklosti. Smo del družbe in skupnosti. Zato moramo biti videni, moramo pokazati, kako delujemo. Razprave med sodniki so zaupne, obravnave pa ne,« je bil jasen predsednik Spano in dodal: »Zelo pomembno je razumeti, da so sodišča institucije, ki služijo ljudem. Zato morajo uživati zaupanje javnosti. Kar koli izreče sodnik ali stranka v sodni dvorani, mora biti odprto in transparentno. To ima tudi močno pedagoško prvino, ki je v trenutnem okolju, v katerem smo pričam napadom na neodvisnost sodstva in koncept vladavine prava, še toliko pomembneje.«

Predsednik Lenaerts je nekoliko podrobneje spregovoril tudi o razlogih za upiranje video prenosom obravnav: »Nekateri kolegi, odvetniki, agenti držav članic in institucij EU pravijo, da se bojijo, da bi ta odprtost spremenila način vodenja obravnave. Da se bodo vsi udeleženci vedli drugače, če se bodo zavedali, da so prižgane kamere. Menim, da bi se to morda zgodilo prvič, drugič ali tretjič, potem bi se pa povsem navadili. Glavni strah je, da bi ljudje začeli postavljati preveč vprašanj, da bi se razprave razvlekle, da bi se agenti bali neposredno odgovarjati na vprašanja, ker bi postopek v živo spremljali njihovi nadrejeni. Tako ne gre samo za sodnike, temveč tudi za udeležence. O tem smo se že pogovarjali z agenti držav članic in tudi s Svetom evropskih odvetniških združenj (CCBE) in vsi so bili precej zadržani do tega.«

»Če lahko predsedniku Lenaertsu kakor koli pomagam pri prepričevanju njegovih kolegov, da je nastopil čas, da se premaknemo v sedanjost, ko gre za obravnave, ga že jutri obiščem,« je bil o izkušnjah ESČP na tem področju jasen njegov predsednik Spano.

Odklonilna mnenja za ESČP ne pa tudi za SEU

Ali naj luksemburško sodišče sledi strasbourškemu sodišču v praksi sprejemanja pritrdilnih in odklonilnih ločenih mnenj sodnikov? »Prvič, zaradi formalnega razloga to v skladu z veljavnim pravom ni možno. Če bi to želeli omogočiti, bi bilo treba namreč spremeniti primarno pravo EU,« je bil jasen Lenaerts. Hkrati je tudi menil, da kaj takega za Sodišče EU sploh ne bi bilo modro: »Treba je namreč sprejeti odločbe, ki naj združujejo v različnosti. Gre za moto EU. Poskrbeti moramo, da pravo EU deluje kot enoten skupni pravni standard za 27 držav članic. Zato menim, da je bistveno, da prisluhnemo drug drugemu v kolegijskem razpravnem procesu, da zagotovimo dodano vrednost obrazložitvam naših sodb, tako da so te dovolj prepričljive.«

»V vlogi predsednika velikega senata se ne vidim kot v vlogi predsedujočega, ampak v vlogi animatorja oziroma nekoga, ki zagotovi, da pride do združitve vseh močnih argumentov. Kolegi z drugih vrhovnih sodišč, ki poznajo ločena mnenja (kot na primer v ZDA in Združenem kraljestvu) mi pravijo, da ljudje drug drugemu ne prisluhnejo na enako način, ampak se trudijo tako zloščiti mnenje večine ali mnenje manjšine, da izpadejo najboljši z vidika lepotnega tekmovanja med večino in manjšino. Z vidika tega, za kaj se zavzema EU, bi bilo to zanjo pogubno. Pri EU gre za harmonijo, izhajajoč iz raznosmernih interesov, pravnih tradicij, kultur itd. To moramo integrirati. Mi nismo sodišče, kot je sodišče za človekove pravice,« je opozoril Lenaerts.

ESČP sicer pozna ločena mnenja, vendar njegov predsednik Spano do njih ni tako kritičen, kar je povezano tudi z drugačno naravo njegovega sodišča: »Smo sodišče za človekove pravice in obravnavamo izključno razlagalna vprašanja abstraktnih načel, zato smo sodišče, ki uporablja pravo na konkretnih dejanskih stanovih. Menim, da je za legitimnost sodišča pomembna transparentnost drugačnih mnenj, če so ta prisotna.«

»Nisem prepričan, ali bi lahko moje sodišče delilo izkušnjo ameriških kolegov, ki jo je omenil predsednik Lenaerts. Nasprotno – v velikem senatu si zelo prizadevamo za kulturo soglasja. Gojimo proces razprave in si ne želimo biti razdeljeni, sploh pa ne 9 proti 8. Zato med sodniki poteka intenzivna razprava, s katero si prizadevamo doseči skupna izhodišča. Ločena mnenja so zato bolj izjema. Vendar pa menim, da slednja ne pomenijo, da proces ne deluje, saj kot smo lahko videli, so v ločenih mnenjih pogosto izražena mnenja, ki sčasoma pridobijo veljavo v razpravi,« je še dodal predsednik Spano.

S pristopom EU k EKČP do enotnejše prakse

»Pristop EU k EKČP je zdaj bolj pomemben kot kdaj koli prej, saj se tudi s pristopom izraža načelo vladavine prava,« je bil jasen Spano in dodal: »Vedno obstaja nevarnost rahlega razhajanja sodne prakse obeh sodišč. Obe sodišči se morata dobro zavedati, da obstajajo deležniki, ki jih zadevajo te sodbe. Gre za temeljne pravice, zato smo s svojo prakso dolžni pokazati, da ko gre za nekatera temeljna načela prava človekovih pravic, položaj v sedemindvajseterici ni radikalno drugačen kot v sedeminštirideseterici.«

Predsednika obeh najvišjih evropskih sodišč sta spregovorila tudi o vprašanju kakovosti sodb v luči velikega števila zadev, ki jih obravnavata obe sodišči. Sodišče EU na leto obravnava približno 800 zadev (od tega jih je velika večina – kakšnih 600 – vprašanja za predhodno odločanje), ESČP pa se trenutno spopada s kar 69.000 odprtimi zadevami.

»Sodišča ne bodo rešila vseh nesreč. Sodišča niso v položaju, da rešijo vse probleme v posamezni družbi. Sodišča so prejemniki zadev. Zato moramo najti način, kako uporabiti omejene vire za povečanje učinkovitosti svojih postopkov. In to si v zadnjem času prizadevamo. Rekli smo si, da je človeško povsem nemogoče v kratkem času obravnavati 69.000 zadev. Imamo 47 sodnikov in približno 300 pravnikov,« je dejal Spano in se ob tem vprašal: »Kakšna je zares kakovost sodbe, tudi če je izvrstno obrazložena, če zanjo porabimo deset let?«