TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba tožene stranke zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka delno spremeni tako, da se le-ta sedaj glasi:

"1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 54.107,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.2011 dalje do plačila, s tem, da je njena obveznost solidarna z obveznostjo družbe S. d d - v stečaju do višine poplačila po sklepih o razdelitvi splošne ali/in posebne razdelitvene mase v zvezi sklepom o preizkusu terjatev St 000/2011 z dne 3.4.2012.

2. Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.947,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila ter za zakonske zamudne obresti od zneska 58.054,84 EUR od 31. 3. 2011 do 7. 6. 2011 se zavrne."

II. Pritožba zoper III. točko izreka se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, toženi stranki pa je dolžna povrniti 182,79 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Vprašanje, ali ima začetek stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem kakršenkoli vpliv na uveljavljanje zahtevkov podizvajalcev do naročnikov (po 631. členu OZ), je v pravni teoriji sporno.

Za odgovor na navedeno vprašanje je treba najprej ugotoviti, kakšna je pravna narava neposrednih zahtevkov podizvajalcev. Tudi v zvezi s tem je mnenje teorije deljeno.

Višje sodišče se pridružuje stališčem, da se pravna narava obravnavanega instituta najbolj približuje institutu zakonite cesije. Nesporno je namreč, da z uveljavitvijo neposrednega zahtevka podizvajalec stopi v pravno razmerje, ki pred tem ni obstajalo - torej v razmerje z naročnikom. Pomembna posledica, ki s tem nastane je, da naročnik po uveljavitvi zahtevka svoje obveznosti ne sme več izpolniti prvotnemu upniku (glavnemu izvajalcu oziroma podjemniku). Ta tudi ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve. Po naravi stvari to pomeni, da ne more biti nosilec terjatve do naročnika, iz česar sledi, da te terjatve nima več. Ker se z istim zahtevkom vzpostavi terjatev podizvajalca do naročnika, je logično, da je terjatev podizvajalca stopila na mesto terjatve podjemnika. Ker se terjatev nanaša na plačilo za isto delo, sledi nadaljnji logičen sklep, da gre pri terjatvi podizvajalca, uveljavljeni z neposrednim zahtevkom, za isto terjatev, ki se od terjatve podjemnika razlikuje le glede nosilca. Položaj, ko ista terjatev preide iz enega nosilca na drugega, pa v celoti ustreza položaju cesije.

S prehodom terjatve do naročnika od glavnega izvajalca na podizvajalca torej nastane novo pravno razmerje (med podizvajalcem in naročnikom). Začetek stečajnega postopka lahko vpliva le na terjatve upnikov do stečajnega dolžnika (v našem primeru torej na terjatve podizvajalcev do glavnega izvajalca), ne more pa vplivati na terjatve upnikov do tretjih oseb. Za pridobitev neposrednega zahtevka podizvajalca zato tudi ni pomembno, ali so se predpostavke iz 631. člena OZ (vključno s podajo zahteve) izpolnile pred ali po začetku stečajnega postopka nad glavnim izvajalcem.

Kljub zgoraj navedeni obrazložitvi pa neposredni zahtevki ne predstavljajo povsem tipične zakonite cesije. Gre za svojevrsten (sui generis) zahtevek, ki v stečajnem postopku pripelje do podobne situacije, kot nastane v primeru obstoja ločitvenih pravic, ki se lahko uveljavljajo zunajsodno (da se neposredni zahtevek podizvajalca lahko uveljavi zunajsodno, torej da za njegovo uveljavitev ni potrebna sodna intervencija, izhaja že iz določbe 631. člena OZ). V takšnih primerih ločitveni upnik zadrži pravico opraviti zunajsodno prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, tudi po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom (prvi odstavek 282. člena ZFPPIPP). Ločitvene pravice in z njo zavarovane terjatve mu v stečajnem postopku ni treba prijaviti (drugi odstavek istega člena). Iz navedenega pa ne izhaja, da zavarovane terjatve ne bi smel prijaviti. Tako tudi v obravnavanem primeru to še ne pomeni, da po postavitvi neposrednega zahtevka podizvajalca glavni izvajalec slednjemu ne bi več smel izpolniti.