TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva zagovornika obs. K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 120.000 SIT povprečnine.

Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da je vložnik zahteve dolžan določno navesti razlog, s katerim izpodbija pravnomočno sodbo in ga tudi obrazložiti.

Z lastno presojo obsojenčevega zagovora in dokazov, predvsem izpovedbe priče E.K. in na podlagi tega s trditvijo, da v spisu ni dovolj dokazov za obsojenčevo krivdo in da je izvedene dokaze izpodbijana sodba "napačno tolmačila", zahteva napada dejanske ugotovitve in zaključke sodišča. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).