TFL Vsebine / TFLGlasnik

Veliko misli je te dni v gospodarskih družbah usmerjenih v zaključevanje tega poslovnega leta, še več pa zagotovo v načrt za leto 2024 in seveda še dlje. Analiziramo, koliko smo z izboljšanimi procesi dela prihranili, morda smo se tudi poslovili od kakšnega sodelavca, ker smo ugotovili, da njegov prispevek zaradi racionalizacije postopkov ni več potreben. Iščejo se kreativni in organizirani ljudje, ki znajo prevzemati tudi odgovornost, ki jim lahko zaupamo. To je potem sanjska ekipa, ki lahko pod dobrim vodstvom presega načrtovane rezultate.

Tako nekako gre v podjetjih. Kaj pa javni sektor? Seveda je tam vse drugače.

O pripravi proračunov za prihodnji dve leti poslušam, da bo moralo vsako od ministrstev predlagati manjše stroške, da bodo lahko sestavili proračun, ki je prizadet zaradi škode v avgustovskih poplavah. Da, seveda, varčevati je treba, a predlogi gredo v smer zmanjšanja investicij in storitev. Vse lepo in prav, nikjer pa nisem slišala, koliko bodo na posameznem ministrstvu oziroma v institucijah odpustili ljudi, denimo zaradi racionalizacije postopkov dela. Te teme ni nikoli. A strošek dela je zlasti v storitvenih dejavnostih, kar javni sektor v večini je, najvišji.

Če pogledamo morda samo dva primera te neučinkovitosti.

Najprej ocena škode v avgustovskih poplavah. Koliko sploh znaša škoda – še vedno ni znana številka, ki se ves čas spreminja. Od 3,7 milijarde do ocenjenih 7 milijard evrov. To je, milo rečeno, neresno. Dva meseca sta minila in težko verjamem, da številni, ki so bili angažirani, tega ne bi mogli narediti.

Kako bomo to škodo pokrili? Komplicirane razlage, iz katerih virov, so nepotrebne. Lahko bi enostavno rekli: denar je iz treh virov – iz EU, Slovenije (proračun) in donacij. Od vsakega smo dobili XY evrov, toliko denarja je nepovratnega in toliko ga bomo morali vrniti v obliki posojil.

Razumem, da je za obnovo infrastrukture, kmetijstva, gospodarstva in drugih sektorjev potreben morda malo daljši čas, da se dobro pripravijo ukrepi in aktivnosti. A zakaj bi moralo tako dolgo čakati na predloge konkretnih ukrepov prizadeto prebivalstvo, pa res ne vidim nikakršnega razloga. Načrt bi moral biti zelo jasen, denimo šel bi lahko takole:

• 190 hiš je uničenih, te družine bodo do dne XY preseljene v nadomestna stanovanja, hiše za obdobje denimo treh let bodo brezplačne, za obdobje treh let ne bodo plačevale denimo stroškov elektrike, vode in komunale. Nadomestne hiše bodo prizadeti dobili v roku treh let brezplačno, skupna vrednost hiš znaša okoli (190* 200.000 €) 38 milijonov evrov, skupna vrednost nadomestnih stanovanj in plačil stroškov znaša (190* 700 €/mesec *36 mesecev) slabih 5 milijonov evrov.
• 360 hiš je poškodovanih, škoda je XY, vsak bo dobil XY odstotkov nepovratnega zneska od svoje škode v roku XY dni.

Rezultat te neučinkovitosti so še vedno prizadeti in pozabljeni ljudje, ki ne vedo, kje bodo preživeli preostanek svojega življenja in ali bodo dobili denar, ki smo ga za njih tudi donirali, da si spet postavijo svoje prebivališče in uredijo življenje.

Drugi primer je zadnji dogodek na ministrstvu za javno upravo: razpis za krepitev državljanskih pravic in opolnomočenje nevladnih organizacij, kot je njegov uradni naziv. Nedvomno bo dokazano, da je vse korektno in transparentno potekalo, o tem je škoda zapravljati čas. Ni pa vse samo zakonitost. Je tudi moralnost, primernost ipd. Ključno vprašanje je, na osnovi česa je višina razpisa kar 10 milijonov evrov, ki so namenjeni za nevladne organizacije. Kaj bodo konkretni izdelki teh organizacij, kaj bodo za 300.000 evrov, ki jih dobijo, konkretnega naredili? To je zelo visok znesek, zaslužiti v podjetju 300.000 evrov zares ni lahko.

Tu gre za osnovno vprašanje, kakšen je strošek te neučinkovitosti. Kam dajemo denar v javnem sektorju? Da imajo zaposleni po 40 dni dopusta – to plačamo davkoplačevalci. Če so odzivi na določeno ravnanje 20 dni namesto 10 – to vse stane. Morda mora biti zato zaposlenih deset ljudi, namesto da bi jih bilo samo pet. Celo v zdravstvu, kjer se je v zadnjem času že izpostavilo dejstvo, da ni problem denar, ampak organizacija. To pomeni, da je izguba zaradi neorganiziranosti. Kakšen je strošek te neučinkovitosti? Ta izračun in številko na koncu bi si zares želela videti.

In samo prosim, ne spet kakšnih študij svetovalcev, da bodo to ovrednotili in predlagali ukrepe. Pa morda celo predlagali tudi nove davke!

Rajši k sodelovanju povabimo menedžerje (ne svetovalcev!), ki bi imeli jasno nalogo in pooblastila, da to uredijo oziroma reorganizirajo oddelke, postavijo organizacijo, določijo odgovornosti, odpustijo nepotrebne zaposlene zaradi izboljšanih procesov dela. Skratka, zmanjšajo stroške. Si upamo? Seveda ne.