TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

a) Pritožbam zagovornikov obtoženih J. G., J. Gr. in M. M. se deloma ugodi in izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tudi glede obtoženih H. B. in B. G. s p r e m e n i tako, da se

* v opisu dejanja pod točko I besedilo: "da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila uradno dejanje, ki ga ne bi smela opraviti", nadomesti z besedilom: "da bi v mejah svojih uradnih pravic opravila dejanje, ki bi ga sicer smela opraviti";

* iz opisa pod točko I/4 glede obtoženega H. B., izpusti dejanje pod prvo alinejo;

* dejanje navedenih obtožencev pravno opredeli kot kaznivo dejanje dajanja podkupnine po 2. odst. 268. čl. KZ ter se jim na podlagi 50. čl. KZ izrečejo pogojne obsodbe, v kateri se po 2. odst. 268. čl. KZ določijo kazni:

* obtoženemu J. G. in J. Gr., vsakemu 4 (štiri) mesece zapora, M. M. 5 (pet) mesecev, B. G. 3 (tri) mesece zapora in H. B. 8 (osem) mesecev zapora,

ki pa se ne bodo izrekle, če obtoženi J. G., J. Gr., M. M. in B. G. v preizkusni dobi 1 (enega) leta, obtoženi Husein Bašič pa v preizkusni dobi 1 (enega) leta in 6 (šestih) mesecev ne bodo storili novega kaznivega dejanja s tem, da se obtoženemu H. B. izreče še stranska denarna kazen v znesku 1.100 EUR, ki se izvrši tako, da jo je obtoženec dolžan plačati v mesečnih obrokih v roku 1 (enega) leta, v kolikor pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, bo izvršena tako, da se za vsakih začetih 41,73 EUR določi 1 (en) dan zapora,

obtoženi H. B. je na podlagi 1. odst. 95. čl. KZ in 2. tč. 1. odst. 498.a čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati 625,93 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni premoženjski koristi;

b) v ostalem se navedene pritožbe ter v celoti pritožbe zagovornikov obtoženih H. B., B. G., D. S., V. T., R. K., V. B. in okrožne državne tožilke, kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih p o t r d i sodba sodišča prve stopnje;

c) Obtoženi D. S., V. T., R. K. in V. B. so dolžni plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, odmerjene v obliki povprečnine vsakemu na znesek 800,00 EUR.

 

1. Glede na izražene pomisleke je namreč potrebno pojasniti, da sprejem dokončne odločitve invalidske komisije o kategoriji invalidnosti ni mogoče enačiti z uradnim dejanjem predsednika komisije, saj je ta, čeprav je kot predsednik imel ključno vlogo, pri končni odločitvi le bil njen enakopraven član. Dejstvo torej je, da sta se preostala člana senata strinjala s predhodnim mnenjem in je zato njihov zaključek o kategoriji invalidnosti zavarovanca predstavljal le strokovno oceno, ki je lahko bila ali pa tudi ne, pravilna. Postopek odločanja na komisiji je bil izveden v skladu s pravilnikom, odločitev pa je bila sprejeta tako na podlagi zdravstvene dokumentacije kot pregleda zavarovanca na komisiji in tudi če se je ocena komisije o kategoriji invalidnosti razlikovala z oceno sodnega izvedenca dr. M. B., ni moč trditi, da je bilo opravljeno uradno dejanje, ki se ne bi smelo opraviti, temveč je šlo za strokovno oceno, ki pač ni bila pravilna.

2. Ne drži namreč, da tožilec obtožnice ne bi smel spremeniti, kolikor se dejansko stanje na glavni obravnavi ni spremenilo. Določba 1. odst. 344. čl. ZKP opredeljuje pravico tožilca, da spremeni obtožbo, če spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Gre torej za oceno tožilca o tem, ali je glede na potek obravnave potrebno spremeniti obtožnico, pa tudi sicer navedene določbe ni moč smiselno obravnavati kot načelo eventualne maksime, kot jo pozna Zakon o pravdnem postopku v čl. 286 oz., da tožilec ne bi smel spremeniti obtožbe glede okoliščine, ki mu je bila poznana že ob njeni vložitvi, temveč je dolžno najprej presoditi, ali se sprememba obtožbe nanaša na isti historični dogodek in če ugotovi, da se, mora obtožencu dalje omogočiti, da se na spremembo obtožnice ustrezno pripravi in poda zagovor.

3. Sodišču je potrebno pritrditi, da izraz "tuje" stanovanje oz. prostori pomeni tuje za izvajalca ukrepa, ne pa za tistega, zoper katerega se ukrep izdaja. Nenazadnje takšna razlaga izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 27.11.1997 opr. št. U-I-25/95, ki je presojalo ustavnost tedaj veljavne določbe 150. čl. ZKP oz. ukrepa prisluškovanja v prostorih s tehničnimi napravami, in sicer z vidika posega v pravico do nedotakljivosti stanovanja.

4. Po določbi 5. odst. 154. čl. ZKP se namreč določba 237. čl. ZKP (izločitev nezakonito pridobljenih izpovedb priviligiranih prič) le smiselno uporablja glede podatkov, posnetkov, sporočil in dokazil, pridobljenih z uporabo ukrepov po 150., 151. in 155.a čl. ZKP. Sodna praksa pa je glede smiselne uporabe 237. čl. ZKP pri posnetkih pogovorov priviligiranih prič zavzela stališče, ki ga povzema tudi izpodbijana sodba, in sicer, da se posnetki pogovorov izločijo iz spisa le v primeru, če so po vsebini podobni obvestilom, ki jih dajejo priče po 148. čl. ZKP policiji.