TFL Vsebine / Bibliografski podatki strokovnih člankov

PSI V "PASJIH HOTELIH"
Znano je, da pri nas še kar narašča število lastnikov psov, tako da
nekateri za našo metropolo že zaskrbljeno ugotavljajo, da v njej živi
več psov kot otrok. (Opomba: O enem od zagovornikov te teze in
njegovih ukrepih piše M. Crnkovič: Nadure za moralo, Razgledi št. 21
z dne 12.11.1993, str. 1.) (Trditve nasprotnikov psov, da gre ta
pojav prav na račun vse manjšega števila rojstev otrok, najbrž ne bi
prenesle ugotovitev kakšne znanstvene raziskave.) S povečevanjem
obsega pasjereje pa nastajajo novi, povsem praktični problemi: kam s
psičkom, ko gre gospodar na službeno pot, ali še huje - v bolnišnico.
Tem problemom seveda sledijo še problemi pravne narave. Novi časi pri
nas pa so že prinesli rešitve za te praktične probleme, medtem ko z
rešitvami pravnih še ne moremo biti povsem zadovoljni. Zaskrbljeni
lastniki imajo na izbiro že kar nekaj "pasjih hotelov" za svoje
nebogljenčke. Vendar v nekaterih primerih te storitve niso vedno
take, kot bi jih lastniki smeli pričakovati. Tudi "hotelirji" imajo
namreč lahko svoje probleme in težave, ki največkrat izvirajo iz
pomanjkanja izkušenj oziroma tradicije te vrste dejavnosti pri nas.
Pred nedavnim je primer, ko je bil lastnik psa precej razočaran nad
"hotelsko" storitvijo, obravnavalo tudi Častno sodišče pri
Gospodarski zbornici Slovenije v Ljubljani. (Opomba: Sklep št. 252.1
- 25/93 z dne 14.7.1993 v zvezi s sklepom senata druge stopnje z dne
24.9.1993).
Gospodar se je s "hotelirjem" dogovoril za 14-dnevno varstvo
afganistanskega hrta in odšel v tujino, odkoder pa se ni vrnil
vpredvidenem roku, temveč je bivanje tam podaljšal še za trikrat po
14 dni. Seveda so s tem nastali problemi najprej "hotelirju": kako do
plačila storitve in kam s psom po poteku pogodbenega roka. Zapleta te
vrste ob sklepanju pogodbe ni predvidel, tudi splošnih pogojev
poslovanja še ni uvedel, saj podobnih problemov še ni imel niti ni
zanje slišal. Odločil se je, da poišče lastnika, pa je naletel le na
njegove sorodnike, ki o psu niso hoteli nič slišati. Eden od njih mu
je celo predlagal, naj ravna s psom po poslovniku podjetja. Nato se
je pozanimal v Kinološkem društvu in ostal brez nasveta. Ker se je
hotel psa, s katerim so mu dnevno nastajali novi, neplanirani
stroški, na vsak način znebiti, je nato objavil oglas, da psa podari.
In tako ga je tudi podaril edinemu interesentu, ki se je na oglas
javil in mu povrnil stroške, nastale z oskrbo psa. "Hotelir" je svoje
probleme rešil - na vrsto so prišli gospodarjevi. Po vrnitvi iz
tujine je presenečen ugotovil, da psa nima več. Ostal je brez psa in
brez denarja, da si kupi novega. Poklical je inšpekcijo, ki pa mu ni
mogla pomagati. Zadeva se je neuspešno končala tudi na načelni ravni
pred že omenjenim sodiščem.
Seveda sledi vprašanje: ali je res moralo priti do tako žalostnega
konca. In optimističen odgovor: sploh ne. Problem izvira iz hitrega,
prav kipečega razvoja podjetništva pri nas, ki pa se rojeva brez
tradicije in ustreznega znanja. Znanje bi lahko podjetniki končno
tudi uvozili, vendar največkrat niti ne vedo, kakšno znanje zares
potrebujejo. Tako pri obravnavani dejavnosti gotovo ne zadošča samo
poznavanje dela s psi. Nujno potrebno je tudi nekaj malega pravnega
znanja o tem, kako skleniti pogodbo in kaj vse je treba v njej
predvideti. Seveda zato podjetnikom te vrste še ni potrebno zaposliti
pravnika ali se preveč navezati na odvetnika, čeprav povsem brez
sodelovanja pravnega strokovnjaka tudi ne bo šlo. Slednji lahko
pomaga podjetniku pravno delo povsem poenostaviti z izdelavo tipskih
pogodb (formularjev) ali pa s splošnimi pogoji poslovanja. Tako bo
"hotelirju" ostalo več časa za ukvarjanje z gosti.
Če pa podjetnik ne izbere nobene od ponujenih možnosti in sklepa samo
preproste ustne pogodbe, kot je bila v obravnavanem primeru, potem
mora poznati vsaj ureditev, ki jo za te vrste pogodb določa ZOR
(Zakon o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ št. 29/78 - 57/89).
Kajti, če s pogodbo obligacijsko razmerje ni drugače urejeno (kadar
je to dopustno), se zanj uporabljajo določila ZOR (Opomba: Primerjaj
20. člen ZOR). Tu pa nastopijo resni pravni problemi. Kam sploh
uvrstiti pogodbe te vrste? ZOR namreč ureditve prav te specialne
pogodbe ne vsebuje. Domače (Opomba: Pot do tuje sodne prakse je
prezahtevna; zlasti časovno) sodne prakse na to temo tudi ni
evidentirane, razen že omenjene odločbe Častnega sodišča. Vendar se
odločbi tega sodišča nekoliko razhajata glede samega tipa pogodbe.
Prvostopni senat se je glede pogodbe opredelil za shranjevalno,
drugostopni pa se je odločil za specialnejšo obliko shranjevalne
pogodbe in ocenil, da gre za skladiščno pogodbo (sklepa ne vsebujeta
posebnih razlogov za opredelitvi). Katera rešitev je pravilna?
Poglejmo definiciji obeh pogodbđ
S shranjevalno pogodbo se shranjevalec zavezuje, da sprejme stvar od
položnika, da jo shrani in mu jo vrne, ko jo bo ta zahteval. (Opomba:
1. odstavek 712. člena ZOR).
S skladiščno pogodbo se skladiščnik zavezuje, da sprejme in shrani
določeno blago in ukrene, kar bo potrebno ali dogovorjeno za njegovo
ohranitev v določenem stanju, ter da ga na zahtevo položnika ali
drugega upravičenca izroči, položnik pa se zavezuje, da mu bo za to
dal določeno plačilo. (Opomba: 1. odstavek 730. člena ZOR).
Nobena povsem ne ustreza v obravnavanem primeru. Ne glede na
uvrstitev sporne pogodbe pa je treba takoj poudariti, da v nobenem
primeru ne pride v poštev podaritev živali, potem ko za položnika
nastopi upniška zamuda.
Primerjava obeh pogodb pokaže precej razlik. Za shranjevalno pogodbo
plačilo storitve sploh ni predvideno in se tudi sicer od shranjevalca
zahteva manj kot od skladiščnika. Ni dovolj, psa samo shraniti, saj
potrebuje še mnogo več: potrebuje strokovno oskrbo. Skladiščna
pogodba pa je glede na predmet tipična gospodarska pogodba (Opomba:
Po določilu 2. odstavka 25. člena ZOR so gospodarske pogodbe tiste
pogodbe, ki jih podjetja in druge organizacije in skupnosti, ki
opravljajo gospodarsko dejavnost, ter imetniki obrtov in drugi
posamezniki, ki v obliki registriranega poklica opravljajo kakšno
gospodarsko dejavnost, sklepajo med seboj v opravljanju dejavnosti,
ki so predmet njihovega poslovanja ali so v zvezi s takimi
dejavnostmi), ker se nanaša le na blago. Blago pa je ožji pojem od
stvari, med katere bi lahko uvrstili tudi živali (kadar ne
predstavljajo trgovskega blaga). Tudi sicer v praksi skladiščne
pogodbe najpogosteje sklepajo pravne osebe, pri čemer pa ZOR o
pogodbeni stranki skladiščnika (ki je pravna oseba) ne govori in
torej dopušča v vlogi položnikov tudi fizične osebe.
Jasno je, da pogodba o oddaji psa v varstvo in oskrbo podjetniku ni
gospodarska pogodba. Glede na predmet pogodbe bi jo lažje uvrstili
med shranjevalne pogodbe, zlasti ker sme shranjevalec zahtevati tudi
plačilo za svoj trud, če se ukvarja s sprejemanjem stvari v hrambo.
(Opomba: Plačilo lahko zahteva tudi v nekaterih drugih primerih, ki
jih določa 720. člen ZOR). Vendar je po mojem mnenju treba v primeru,
ko se podjetnik z varovanjem in oskrbo živali ukvarja kot s svojo
glavno dejavnostjo, uporabiti določila ZOR o skladiščni pogodbi kot
specialnejši vrsti shranjevalne pogodbe. Pri obravnavani pogodbi
prevladuje interes za strokovno opravljeno storitev, ki jo nudi
skladiščna pogodba, nad zaupnostjo razmerja, katerega omogoča
shranjevalna pogodba. Ureditev skladiščne pogodbe, zlasti glede
skladiščnikovih obveznosti zato bolj ustreza naravi te pogodbe.
Skladiščnik mora poleg tega, da blago shrani, ukreniti še vse
potrebno ali dogovorjeno, da ostane blago v določenem stanju. Za
pravilno izpolnitev pogodbe mora skladiščnik poznati tudi lastnosti
blaga in je zato posebej določeno, da mora položnik ob predaji blaga
dati vsa potrebna obvestila o njem in izjaviti, kolikšna je njegova
vrednost (Opomba: Glej 2. odstavek 730. člena ZOR). Vse te podatke pa
mora pravzaprav imeti tudi "hotelir", da lahko v redu poskrbi za
varovanca. Torej ga mora lastnik psa nujno seznaniti z vsemi
posebnostmi psa vključno z njegovimi "muhami". Ker pa predmet pogodbe
ni blago, ampak določena žival (species), bi ji lahko tudi rekli
specialna skladiščna pogodba (s tem, da v vsakdanjem govoru gotovo ne
bo sprejet pravni izraz, ampak bo to še naprej le hotelska pogodba za
pse in (ali) druge domače ljubljence).
Kakšne rešitve pa ponuja ZOR našemu "hotelirju", če sprejmemo
stališče, da gre za specialno skladiščno pogodbo? Po določilu 2.
odstavka 737. člena ZOR sme skladiščnik, če položnik ne dvigne blaga
po izteku dogovorjenega roka ali če v pogodbi ni bil določen rok za
hrambo, po izteku enega leta, na njegov račun prodati blago na javni
dražbi; vendar pa mu mora prej sporočiti tak svoj namen in mu pustiti
dodaten rok najmanj osmih dni, da dvigne blago (Opomba: Podobno
ureditev najdemo tudi v splošnem delu ZOR, ki bi prišla v poštev pri
shranjevalni pogodbi za primer upniške zamude: "Če stvar ni primerna
za hrambo ali če so za njeno hrambo ali za njeno vzdrževanje potrebni
stroški, ki so nesorazmerni z njeno vrednostjo, jo dolžnik lahko
proda na javni dražbi v kraju, določenem za izpolnitev, ali v kakšnem
drugem kraju, če je to v upnikovem interesu, in doseženi znesek po
odbitku prodajnih stroškov položi pri sodišču tega kraja. Če ima
stvar dnevno ceno ali če ima v primerjavi s stroški javne dražbe
majhno vrednost, jo dolžnik lahko proda pod roko" (1. in 2. odstavek
333. člena ZOR). "V vsakem primeru mora dolžnik, kadarkoli je to
mogoče, obvestiti upnika o nameravani prodaji, po prodaji pa o
doseženi ceni in njeni položitvi na sodišču" (4. odstavek 333. člena
ZOR). Precej zahtevno in zlasti zamudno ureditev bi si skladiščnik v
našem primeru seveda lahko poenostavil, tako da bi se s pogodbo
dogovoril za ustreznejši postopek. (Vnaprej je tudi jasno, da se bodo
le redki lastniki strinjali kar s podaritvijo, kot je doletela hrta).
Izkupiček, ki ga skladiščnik doseže na javni dražbi ni njegov.
Skladiščnik proda blago v svojem imenu in za račun položnika. S
prejetim zneskom pokrije svoje terjatve iz skladiščne pogodbe in
stroške prodaje, ostanek pa mora položiti pri sodišču za položnika, v
smislu 333. člena ZOR (Opomba: I. Bukljaš in B. Vizner: Komentar
Zakona o obveznim (obligacionim) odnosima, 1.-4. knjiga, Zagreb 1979,
str. 2306).
Samo ravnanje, ki bi bilo v skladu z ZOR (ker ni bilo ničesar drugega
dogovorjenega med pogodbenima strankama), bi torej lastnik hrta smel
pričakovati v obravnavanem primeru od "hotelirja". In tako ravnanje
se tudi sicer pričakuje od podjetnika kot profesionalne osebe, ki
opravlja tipično izpolnitev, zaradi značilnosti katere je sploh
nastal določen tip pogodbe.
Častno sodišče skrbi za razvijanje, uveljavljanje in krepitev dobrih
poslovnih običajev, poslovne morale in odgovornosti članov Zbornice,
tako da daje pobude in sodeluje pri sprejemanju aktov o dobrih
poslovnih običajih, obravnava kršitve le-teh in njihove vzroke ter o
svojih ugotovitvah in stališčih seznanja organe Zbornice." (Opomba:
1. odstavek 47. člena Statuta Gospodarske zbornice Slovenije). Zdi pa
se, da je to sodišče zamudilo priložnost, da sodeluje pri
oblikovanju dobrega poslovnega običaja, po katerem se od podjetnika
pričakuje, da stranko seznani s pravili za primer, da stvari ne bi
prevzela v pogodbenem roku in ko podjetnik ne namerava ukrepati po
določilih ZOR (Opomba: Kot dejanja, ki so v nasprotju z dobrimi
poslovnimi običaji in poslovno moralo, se štejejo zlasti: - dejanja
in postopki, s katerimi se kršijo ali izigravajo predpisi in uzance;
- kršitve sprejetih obveznosti in dejanja, ki povzročajo ali utegnejo
povzročiti škodo drugim organizacijam ali posameznikom; - druge
kršitve pravil v medsebojnih razmerjih, ki ogrožajo pravice drugih
ali kako drugače prizadenejo njihove interese (48. člen Statuta GZS).
(Sodišče je dalo prav "hotelirju", ki bo tako še naprej v dobri veri
razveseljeval s podarjenimi psi tiste, ki berejo časopisne oglase in
imajo radi živali te vrste.)