TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi zagovornika obtoženega B.P., odvetnika F.M., se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje pod točko A spremeni tako, da se dejanje, opisano pod točko 2, pravno opredeli kot kaznivo dejanje razžalitve po prvem in drugem odstavku 158. člena KZ-1 ter se obtožencu za to dejanje v okviru izrečene pogojne obsodbe, na podlagi drugega odstavka 158. člena KZ-1, določi kazen 4 (štiri) mesece zapora, v preostalem pa se pritožba zagovornika odvetnika F.M. ter v celoti pritožba zagovornika odvetnika B.G. kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu pod točko A potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi pooblaščencev zasebnega tožilca B.P., odvetnikov F.M. in B.G., se kot neutemeljeni zavrneta in pod točko B potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zasebni tožilec B.P. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo.

Okoliščina, s katero pritožnika utemeljujeta pristranskost predsednika senata (sodelovanje v senatu, ki je odločal o zahtevi predsednice senata, ki je ocenila, da je bila zasebna tožba B.P. zoper E.C. vložena prepozno), je bila B.P. in njegovim zastopnikom znana že ob prejemu sklepa opr. št. II Ks 37878/2015 z dne 4. 3. 2016, s katerim je zunajobravnavni senat zavrgel zasebno tožbo B.P., vendar pa izločitve predsednika senata niso uveljavljali v skladu z določbami drugega odstavka 41. člena ZKP. Zato sta pritožnika z uveljavljenjem te kršitve iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP šele v pritožbah prekludirana. Ne glede na navedeno, uveljavljani izločitveni razlog po vsebini ni utemeljen, saj je zunajobravnavni senat odločal zgolj o obstoju procesnih predpostavkah za vložitev nasprotne zasebne tožbe B.P. (pravočasnost nasprotne zasebne tožbe) in ni šlo za vsebinsko odločanje o nasprotni zasebni tožbi.

Inkriminirani izjavi, ob upoštevanju konkretnih okoliščin, v katerih sta bili izrečeni, sta objektivno žaljivi in pomenita napad zoper čast in dobro ime zasebne tožilke v obliki žaljive vrednostne ocene. Obtoženec je izjavi izrekel na skrajno poudarjen, sarkastičen in zaničevalen način, meril je torej izključno na osebno žalitev in diskreditacijo zasebne tožilke (ad personam), ki ni dala nikakršnega povoda za napad, izjavi sta bili kot osebna žalitev in diskreditacija zasebne tožilke dojeti v javnosti.

Ne gre za takšno izražanje obtoženca, ki bi pomenilo resno kritiko novinarskega dela zasebne tožilke oziroma obrambo kakšne pravice ali varstva upravičenih koristi zasebnega tožilca. Inkriminirani izjavi namreč nista bili v nikakršni povezavi s temo intervjuja, ampak je obtoženec, kot izhaja iz njegovega zagovora, z inkriminiranima izjavama želel preusmeriti pozornost oziroma zasebno tožilko utišati, torej doseči, da zasebna kot novinarka o njem kot županu, torej absolutno javni osebnosti, ne bi več poročala, takšen interes pa ne spada v okvir varstva upravičenih koristi, saj je v nasprotju s pravom. Svoboda tiska je namreč temelj svobodne demokratične družbe, saj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve je mogoče storiti le z afirmativno, brezpogojno trditvijo o žaljivih dejstvih, ne pa npr. z izražanjem v pogojnem naklonu ("naj bi" itd.).

Subjektivni element kaznivega dejanja razžalitve po nasprotni zasebni tožbi ni dokazan. Izjava obtoženke je bila usmerjena na izjavo zasebnega tožilca (ad rem) in ne na zasebnega tožilca kot takega oziroma na njegovo osebnost (ad personam), pri čemer je šlo za reakcijo zasebne tožilke na predhodno žaljivo izjavo zasebnega tožilca, ki je merila izključno na osebno žalitev in diskreditacijo obtoženke (ad personam). Zasebni tožilec je bil v inkriminiranem času župan občine in je torej kot absolutna javna osebnost moral trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do dobrega imena.