TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

''1. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 90.882,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 6. 2011 dalje do plačila na TRR Odvetniške pisarne A., d. o. o., št. ..., odprt pri B., d. d., v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.791,00 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.''

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 2.773,20 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je od toženca uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi bi toženec med trajanjem delovnega razmerja pri tožeči stranki sodeloval z dobavitelji in kupci tožeče stranke na način, da jim je ponujal storitve bodisi sam kot fizična oseba ali preko družbe C. d. o. o., namesto da bi potencialnim kupcem ponudil storitve tožeče stranke (svojega delodajalca). Toženec naj bi z materialom in delovnimi sredstvi tožeče stranke opravljal enako dejavnost kot tožeča stranka, opravljene storitve in dobavljeno blago pa je kupcem zaračunaval v gotovini kot fizična oseba ali z računom omenjene družbe, katere edini družbenik je toženčeva žena, sam pa je prokurist te družbe. Sodišče prve stopnje je pri presoji toženčevega ugovora zastaranja oziroma ugovora prepoznega uveljavljanja kršitve konkurenčne prepovedi napačno poudarilo pomen 182. člena ZDR in posledično upoštevalo zgolj splošni zastaralni rok iz 352. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek), v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek), namesto posebnega določila o krajšem zastaralnem roku iz 37. člena ZDR. Iz dejanskih navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi tožeča stranka tožencu očitala še kakšna druga ravnanja, ki bi segala zunaj okvira kršene konkurenčne prepovedi. Čeprav je za presojo elementov odškodninske obveznosti delavca treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, velja za zastaranje odškodninske terjatve zaradi kršitve konkurenčne prepovedi specialna ureditev iz 37. člena ZDR. Ker je tožeča stranka za sporno dejavnost toženca izvedela najkasneje 20. 2. 2011, tožba pa je bila vložena šele 8. 6. 2011, je vtoževana terjatev zastarana. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo.