TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s sodbama sodišča prve in druge stopnje v izpodbijanem delu glede dejanja, opisanega pod točkami A-I.-1./3., 4., 5., 8., 9. in 13. izreka prvostopenjske sodbe, kršena določba prvega odstavka 227. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/12) na način iz 1. točke 372. člena ZKP, s sodbo sodišča druge stopnje pa tudi določba prvega odstavka 395. člena ZKP na način iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP.

V primerih, kjer je končno materialnopravno vrednotenje obdolženčevih ravnanj odvisno (tudi) od njegovega subjektivnega odnosa do dejanja, mora sodišče pri odločanju o pravni opredelitvi izhajati iz vseh ugotovljenih okoliščin konkretnega primera. Razsoja, ali gre v konkretnem primeru za enovito ali nadaljevano kaznivo dejanje, bo v tovrstnih primerih običajno mogoča šele po izvedenem dokaznem postopku, kar pomeni, da je ni mogoče sprejeti samo na podlagi opisa kaznivega dejanja.

Dosedanja praksa je enotna v tem, da v opis kaznivega dejanja ne sodijo dejstva in okoliščine (indici), na podlagi katerih se dokazuje oziroma sklepa na obstoj t.i. notranjih subjektivnih dejstev (vsebina zavesti, volje, namen ipd.), saj je to stvar dokazne ocene sodišča, ki spada v obrazložitev sodbe.

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov skuša ob nastopu insolventnosti preprečiti vsakršno, tudi posredno privilegiranje upnikov. Poleg neposrednih plačil je treba kot prepovedana šteti tudi druga izvršitvena ravnanja storilca, s katerimi se kakšnega upnika namenoma spravi v ugodnejši položaj, med ostalim recimo prav s cesijo ali asignacijo, ki zagotavljata bodisi ugodnejše pogoje za plačilo upnikove terjatve bodisi v končnem učinku povzročita zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Vrhovno sodišče je glede zakonskega znaka "nezmožen za plačilo" že presodilo, da gre za blanketni pojem, ki ga je treba razlagati kot insolventnost v smislu določb 11. do 14. člena ZFPPIPP.

V opisu kaznivega dejanja mora biti zatrjevana višina velike premoženjske škode, ki je zakonski znak kaznivega dejanja, medtem ko je pravilnost tega očitka stvar dokazanosti zakonskega znaka, ne pa vprašanje njegove konkretizacije.