TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu točke I izreka spremeni tako, da se glasi:

"Ugotovi se, da sta Pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. MS01 305595045 z dne 17. 10. 2007 in notarski zapis SV 906/07 z dne 17. 10. 2007, nična.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke ID pravice ... pri nepremičnini ID znak: parcela 127 ..., ID: ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi Notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju terjatve z dne 17. 10. 2007, opr. št. SV 906/07, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti cit. notarskega zapisa v korist tožene stranke pod ID zaznambe: ..., neveljavna in se izbriše."

II. V preostalem delu točke I izreka (glede zahtevka na plačilo zneska 39.155,99 EUR) in v točki II izreka (glede odločitve o plačilu stroškov postopka) se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Kot temeljno izhodišče razlage sodišče druge stopnje upošteva, da je varstvo potrošnikov tako po pravu EU, kot tudi slovenskem (tudi ustavnem) pravu, utemeljeno na razumevanju, da je potrošnik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vplivati na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko šele sodišče z ustreznim varstvom pred nepoštenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama, s tem pa učinkovito zagotovi pogodbeno svobodo (tudi v pozitivnem vidiku, ki upošteva širši pravni položaj potrošnika).

Nepravilni so zaključki sodišča prve stopnje, da je pri presoji ustrezno podane pojasnilne dolžnosti bilo treba upoštevati tudi dejstvo, da je prvotožnik visoko izobražena oseba (zdravnik), in da je predhodno že najel kredit v tuji valuti. Merilo presoje sodišča prve stopnje tako ni bilo objektivno, vezano na standard povprečnega potrošnika, ampak subjektivno, kar je materialnopravno zmotno.

V tem pogledu je pretirano poudarilo pomen skrbnosti potrošnika, premalo pa strokovno skrbnost toženke kot banke.

V obravnavani zadevi je bilo bistveno, da je toženka enostransko vnaprej pripravila pogodbeni pogoj glede vezanosti kredita na tujo valuto CHF tako, da je potrošnik v celoti prevzel tudi zelo veliko, neobičajno in nepredvidljivo valutno tveganje, banka pa v tej zvezi nobenega, oziroma se je pred njim zavarovala, kar je vzpostavilo tudi znatno neravnotežje med pogodbenima strankama (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot).

Niti konverzija sama, ko je do velikega zvišanja odplačil kredita v domači valuti že prišlo, potrošniku ne omogoča, da prepreči nastanek navedenih hudih posledic, saj te ob novaciji preostalega kredita po tečaju na dan konverzije ostanejo, s tem pa tudi ni odpravljeno neravnotežje položajev, kot je bilo obrazloženo.